[{{mminutes}}:{{sseconds}}] X
Пользователь приглашает вас присоединиться к открытой игре игре с друзьями .
Обычный словенский
(4)       Используют 7 человек

Комментарии

Мультилингва 15 августа 2018
Словарь включён в программу мероприятия [18.07.18 - 07.09.18] Мультилингва МЕГА 2.
Написать тут
Описание:
Тексты длиной 270-300 символов
Автор:
Phemmer
Создан:
9 июля 2017 в 18:30
Публичный:
Нет
Тип словаря:
Тексты
Цельные тексты, разделяемые пустой строкой (единственный текст на словарь также допускается).
Содержание:
1 Situacija se je začela spreminjati nekega dne, ko je kraljica srečala žabo, ki ji je obljubila, da bo v roku enega leta rodila hčerko. Tako se je kraljevskemu paru rodila deklica in kakor sta bila zelo srečna, ker se jima je končno izpolnila želja, sta organizirala veliko praznovanje.
2 Ob krstu sta poklicala vile, ki so živele v njunem kraljestvu. Običaj je bil, da vsaka od vil otroku zaželi nekaj lepega in ga s tem obdaruje. Razen omenjenih vil je obstajala tudi ena stara na katero so pozabili in ona se je tako razjezila, da je polna jeze odšla proti dvorcu.
3 Lastnica tega vrta je zlobna čarovnica, zato je ni upal vprašati, če lahko za svojo ženo nabere sveži motovilec. Da se ne bi potreboal soočiti s čarovnico, se je odločil, da ukrade motovilec iz njenega vrta, toda takoj, ko je vstopil v vrt, je zaslišal visok glas pritoževanja.
4 Čarovnica je bila toliko zlobna, da je od njega zahtevala proti uslugo za tega nekaj malega motovilca, ki ga je nabral noseči ženi. Rekla mu je, da ji bo dal svojega prvega rojenega otroka, saj ga v nasprotnem spremenila v svinjo. Mož je začutil, da nima izbire in se strinjal z zahtevo čarovnice.
5 Nihče ni mogel priti do sobe na vrhu stolpa, kjer je bila Motovilka, ker ni bilo stopnic. Z vrha je bilo videti le majhno okno in tam je bila lepa deklica. Vsak dan jo je čarovnica obiskovala tako, da ko je stala pred stolpom in jo poklicala naj spusti svoje dolge zlate lase.
6 Kraljevič je pomislil, da bi lahko naredil isto stvar, ki jo je storila čarovnica, zato je poklical Motovilko na isti način. Splezal je do njene sobe in ko ga je Motovilka zagledala, se je prestrašila. Do zdaj je spoznala samo zlobno čarovnico, toda zdaj se je pred njo prikazal lepi kraljevič.
7 Pomirila se je, ko ji je pojasnil, da naj je ne bo strah njega in kmalu sta se zaljubila. Nekaj časa sta se na skrivaj videvala, ker nista želela, da zlobna čarovnica izve za njuno druženje. Čarovnica je dalje vsakega jutr prihajala v stolp in ni opazila ničesar čudnega v Motovilkinem obnašanju.
8 Toda nekega jutra, ko je plezala v njeno sobo, ji je Motovilka rekla, da je veliko težja od kraljeviča in jo je komaj uspela dvigniti. Čarovnica se je razjezila in zavpila na Motovilko. Rekla ji je, da je nehvaležen otrok, ker jo čuva pred zunanjim svetom za njeno dobro in ona ji tako vrača.
9 Čarovnica je vzela škarje v roke, trdno prijela za zlate lase Motovilke in v enem rezu jih je odrezala. Dolgi lasje so bili na tleh majhne sobe in s tem dejanjem je Motovilka obsodila na doživljenjsko samotno življenje v stolp sredi gostega gozda. Motovilka je bila najbolj osamljena oseba na svetu.
10 Ko mu je uspelo priti je pred njim stala zlobna čarovnica. Prestrašil se je, ker je bila toliko grda in ona je spustila iz rok dolge zlate lase, ki jih je prej odrezala. Mladenič je pahnil navzdol po stolpu in padel na bodičast grm, ter oslepel. Tako je tudi on postal žalosten in nesrečen kraljevič.
11 Takoj, ko je to pomislil, je zaslišal znan glas in čudovito petje. To je bila Motovilka. Zbral je zadnje moči in odšel proti temu čudovitemu glasu. Pri tem se je zaletaval od drevesa do drevesa, se spotikal ob kamne in zapenjal na bodičast grm, medtem ko je klical svojo Motovilko.
12 To je bila prav ljubezen. Motovilka je zajokala in njeni dve solzi, sta kapnili v njegove oči in zgodil se je čudež. Kraljevič je spet videl. Odšla sta proti njegovemu dvorcu, kjer sta se na koncu poročila in imela veliko otrok. Zelo sta se ljubila in skupaj sta uživala do konca življenja.
13 Najmlajši je bil Tepko in je bil pogosto predmet posmehovanja. Nekega dne, ko sta starejša brata nista uspela posekati drva v gozdu, je oče poslal najmlajšega sina, da gre v gozd po drva. Mama ga je opremila za pot in mu pripravila steklenico kislega vina, ter črni kolač.
14 Težko je bilo opisati veselje, ki ga je starejši človek čutil in katerega je na koncu Tepko zaradi dobrega dela nagradil. Povedal mu je vse, kar mora narediti je, da poseka drevo in kar najde v panju bo njegovo. Tepko je poslušal nenavadnega človeka in odšel posekati drevo.
15 Ko je ugotovila mlajša sestra, kaj se je zgodilo s starejšo, jo je ujela za roko, da bi jo poskusila ločiti od goske, toda na koncu tudi ona ostane povezana s starejšo sestro, ter na koncu tudi najmlajša, ki jima je želela pomagati. Prišlo je jutro in Tepko je vedel, da je čas, da odide proti mestu.
16 Na pomoč je poklical dva vaščana in cerkvenika, ki so šli slučajno mimo, toda namesto, da bi osvobodili župnika in punce, so tudi oni ostali zavezani za nenavadno družbo. Tepko je skupaj z zanimivo družbo končno prišel do mesta, kjer je živel kralj, ki je imel žalostno hčer.
17 Kralja je toliko skrbelo stanje njegove hčerke, da je obljubil njeno roko dati tistemu, ki mu jo uspe nasmejati. In ravno takrat sta bila onadva na sprehodu, ko je šel mimo Tepko. Kralj se ni mogel upreti in se nasmejal tistemu, kar je videl, toda nasmejala se je tudi njegova hčerka.
18 Da bi bil prepričan, da bo preprečil poroko med Tepkom in njegovo hčerko, si je zamislil nekaj nalog, ki jih mlad fant ne bi mogel nikakor narediti. Najprej je moral najti človeka, ki bi lahko do polnoči popil vso vino iz kleti kralja. Tepko se je spomnil na človeka iz gozda in odšel po njega.
19 Da bi uspel pri izvedbi in nalogi, je Tepkotu spet pomagal človek iz gozda. Za tretjo nalogo je kralj dal Tepkotu, da naredi ladjo, ki bi lahko plula po vodi, toda da bi lahko plula tudi po zemlji. Fantu je spet pomagal človek iz gozda. Kralj je na koncu dobil ladjo, kakršno je želel.
20 Mama je potem odšla v gozd in ni minilo veliko, da je otrokom potrkal nekdo na vrata. To je bil volk, ki se jim je predstavil kot njihova mama, toda ker so kozlički poslušali svojo mamo, so vedeli, da to ni ona in sporočili volku naj gre, ker njihova mama nima tako grobega glasu.
21 Toda volk se ni zavedal, da medtem, ko je potrkal na vrata prislonil šapo na steklo in kozlički so videli črno šapo in vedeli, da ne gre za njihovo mamo. Niso mu odprli in volk je odšel. Spomnil se je, da bi lahko odšel do mlinarja, katerega je prosil, da mu namaže šape z moko, da bi se pobelile.
22 Mlinar je posumil, da želi volk nekoga prevarati in si zato premislil. Nevarna zver mu je zagrozila, da ga bo raztrgal, če tega ne naredi in mlinar se na koncu strinja. Volk je spet odšel do hišice v kateri so živeli kozlički in tokrat se jim je oglasil s sladkim in nežnim glasom.
23 Predstavil se jim je kot njihova mama in da jim je nekaj prinesla. Kozlički so zahtevali, da jim pokaže šapo in ko je pokazal belo šapo, so kozlički verjeli, da je to zares njihova mama in spustili volka. Ko so videli, da je to nevarna žival, so začeli bežati in se želeli skriti.
24 Iz gozda se je vrnila mama in zgrožena nad prizorom, ki ga je zagledala, je po hiši polno razmetanih stvari, razbitega umivalnika, začela klicati svoje otroke. Potem, ko je poklicala najmlajšega, se ji je oglasil in mama ga je potegnila iz omare. Povedal ji je, kaj se je zgodilo.
25 Potem, ko se je vrnil, je mama razrezala trebuh in tako izvlekla kozličke. Bili so še vedno živi, ker jih je volk pogoltnil cele. Da se volk ne bi zbudil, jih je mama stišala in rekla, da morajo prinesti veliko kamenja, s katerim bo volku napolnila trebuh, medtem ko spi.
26 Vsak od kozličkov je prinesel po eden kamen, dali so mu jih v trebuh in mama koza je potem zašila trebuh. Kasneje se je volk zbudil in ker je bil žejen, je odšel piti vodo. Medtem, ko je hodil je v njem ropotalo kamenje in volk je nato ugotovil, da ima v trebuhu namesto kozličkov kamenje.
27 Bil je jezen, toda še vedno žejen, zato je odšel do vodnjaka. Toda, ko se je sklonil, da bi se napil vode, ga je kamenje potegnilo in je padel v vodnjak. Kozlički so ves čas opazovali iz kota in ko so bili prepričani, da je volk mrtev, so zaplesali in zapeli pri vodnjaku.
28 Oglašale so se in obremenjevale krojača vse dokler ni zamahnil s svojo močno roko in ubil vse zapored. Bil je zelo ponosen, ker je to storil in se odločil, da bi lahko v svoj pas všil napis: Sedem na en kap! Po tem dogodku je krojač pomislil, da ubiti sedem muh z enim udarcem ni lahko.
29 Vendar pa je krojačnica, v kateri je trenutno delal postala premajhna za njegove velike načrte, zato se je odpravil v svet. Krojač je zapustil mesto, odšel proti goram in naletel na velikana. Bil je slabo razpoložen in mu rekel naj se mu umakne iz poti in naj ga ne moti.
30 Velikan se je ustavil, vzel kamen v roko in ga zdrobil. S tem je krojač povzal na izziv in mu rekel naj stori isto, če lahko. Pameten krojač je segel z roko v žep in ugotovil, da je v njem kos sira. Izvlekel ga je s pretvarjanjem, da je izvlekel kamen in rekel velikanu, da bo iz njega prišla voda.
31 Velikan je bil presenečen kolikšno moč ima krojač, toda vseeno ni želel priznati, da je izgubil izziv. Izmislil si je načrt, da prehiti krojača in vzel veliko steno v roke, ter z njo zamahnil, kot je lahko. Stena je odletela daleč, zelo daleč, toliko daleč, da se ni slišalo, ko je padla na tla.
32 Zdaj je spet prišel na vrsto krojač. Pameten kot je, je spet segel z roko v žep, v katerem je bila golobica. Spet je odigral, da je vzel kamen, zamahnil z vso močjo in velikanu se je zdelo, da vrgel bel kamen. Pomislil je, da ga je spet prehitel, toda ni želel odnehati.
33 Prišla sta pred velik hrast po katerem je velikan rekel krojaču, naj skupaj odnese z njim drevo in šele takrat mu bo verjel, da je ubil sedem muh z enim udarcem. Genialen krojač je rekel, da bo to storil samo pod enim pogojem in to je, da bo velikan spredaj nosil in on zadaj.
34 Velikan se je strinjal, prijel sprednji del drevesa in odšel. Krojač se je povzpel na krošnjo in užival v pogledu, medtem ko je velikan nosil velik hrast. Velikan je zavzdihnil in se mučil, ko je krojač žvižgal in ga dražil, da je on toliko manjši od njega, pa mu drevo sploh ni težko.
35 Začela se je spuščati tema in velikan je krojaču rekel, da lahko prespi v njegovi votlini. Krojač je bil prepričan, da ima velikan skrivne namene, ker je dobro znano, da so ta velika bitja daleč od gostoljubnih. Velikan mu je celo ponudil svojo posteljo, da bi mu bilo bolj udobno.
36 Ves iz sebe dvigne glavo, ko se pred njim pojavi majhen krojač, ki ga je včeraj vrgel čez pečino. Zdrznil se je! Velikan se je podal v beg, misleč da se mu je vse spodkopalo v glavi. Ni možno, da vidi krojača, če se ga je včeraj na zloben način rešil. Ko je bežal, je kriča, da mu ni dorasel.
37 Enemu izmed lovcev je ukazala, da odpelje deklico v gozd in jo tam ubije. Lovec je vzel Sneguljčico, toda ni zbral moči, da jo ubije in jo samo pustil, da pobegne in on je namesto tega zaklal svinjo in vzel njeno srce, kot dokaz kraljici. Nastopil je kratek čas, ko je bila kraljica spet mirna.
38 Simpatični palčki so se usmilili usode deklice in ji dovolili, da ostane pri njih. Izkazalo se je, da je koristna in dobra, tako jim je čistila hišo in kuhala. Vsi so bili srečni z novo situacijo. Prišel je dan, ko je mačeha spet vprašala ogledalce, kdo je najlepša ženska na svetu.
39 Poleg tega je ugotovila, da je deklica živa, ogledalo ji je dalo podatke o tem, kje je deklica zdaj. Odločila se je, da se obleče v starko in s sabo je vzela košaro polno rdečih jabolk. Na vrh je dala strupeno jabolko, ki ga je pripravila za deklico, ker jo je želela zastrupiti.
40 Palčki so vsak dan delali v rudniku in preden so odšli, so opozorili Sneguljčico, da naj ne govori z neznanci. Tako so jo opozorili, kot vsak dan poprej, vendar čarovnica se je tako dobro prikrila, da jo je bilo težko zavrniti. Bila je prijazna in Sneguljčica je začela z njo govoriti.
41 Starka ji je na koncu ponudila jabolko in samo en ugriz je bil dovolj, da bi Sneguljčica padla na tla. Potem, ko so se palčki vrnili, so jo našli, kako leži na tleh in ko jim je ni uspelo vrniti k življenju, so se odločili narediti stekleno slišalo, ker bi jo potem lahko še gledali nekaj časa.
42 Bila je enostavno prelepa, da jo zakopljejo v zemljo. Les so pokrili s cvetjem in vsak dan so bili na straži okoli Sneguljčice. V tem času je skozi gozd prišel mladi princ in takoj, ko je zagledal lepo dekle, ki leži, se je zaljubil in vprašal palčke, kdo je ta deklica.
43 Povedali so mu, kaj se je zgodilo in princ se je nato sklonil k njej in jo poljubil. Deklica je odprla oči in kos jabolka ji je izletel iz grla. Palčki niso mogli verjeti, da je živa. Princ jo je vprašal, če bi se poročila z njim. Sprejela je in palčki so ju pospremili do prinčeve palače.
44 Otroci kot otroci polni neobičajnih idej ugotovijo način, kako se lahko vrnejo domov, zato so za sabo puščali kamenčke. Njihov načrt je uspel, vrnili so se domov zahvaljujoč svoji domišljiji. Situacija se ni spremenila in oče jih je ponovno odvedel v gozd in tam zapustil.
45 Tokrat niso mogli zbrati kamenčkov, zato so metali drobtinice kruha kot smerokaze. Niso računali na lačne gozdne živali, katere so pojedle njihovo priliko za rešitev. Brat in sestra sta se znašla sama izgubljena sredi velikega gozda. V obupanem iskanju so naleteli na hišico v gozdu.
46 Lačna izgubljena otroka, se jima je zdelo, kot sanje, ko sta videla hišico napolnjeno s kolači in čokolado in takoj sta jo nestrpna vsega začela jesti. Vendar ta avantura ni bila brez nevarnosti. Hiša je pripadala zli čarovnici, katera je pritegnila otroke in da bi jih kasneje pojedla.
47 Metka je postala njena služkinja in Jankota je čarovnica želela zrediti, da bi ga lahko pojedla. Že, ko je izgledalo, da Janko in Metka nimata nobenega upanja za rešitev sta uspela s timskim delom premagati čarovnico, pobegniti in vrniti se domov k svojemu obupanemu očetu.
48 Eustace ni imel rad svojih sorodnikov, toda bil je zelo zadovoljen, ko je slišal, da Edmund in Lucy prihajata na daljši obisk. Peter je imel načrt praznike preživeti z učenjem, ker se je zelo resno pripravljal na en izpit in Susan je z Lucy ter Edmundom prišla v Ameriko.
49 Toda njuna mama je rekla, da bo ona imela veliko več od poti v Ameriko kot malčki. Ko sta Edmund in Lucy našla krajši čas, ki sta ga končno lahko preživela skupaj, se začne vrhunec tega dela. Bila sta v Lucyjini sobi, sedela na robu postelje in opazovala sliko na nasprotni steni.
50 Le ta slika od številnih v hiši, jima je bila všeč. Prikazovala je ladjo, ki je plula proti gledalcu. Vrh premca je bila pozlačena in oblikovan kot glava kače, s široko odprtimi usti. Imela je en jambor in eno veliko kvadratno jadro, ki je bil gosto vijolične barve. Boki ladje so bili zeleni.
51 Pred njimi je bil Kaspijan, nekoliko večji in starejši kot prej. Veselo jih je popeljal na ogled ladje, spoznal Eustacea in nato jim je pojasnil, zakaj so vsi na tej ladji in kakšen je njihov načrt. Prav tako pred vsem tem jih je spoznal s svojo posadko in tu je bil Cijuciks.
52 Prvo kopno na katerega so naleteli je bilo kopno otoka Doorn. Pobočje otoka so pripadali Narniji še v času vladanja Bele Čarovnice. Odločili so se pristati poleg Doorn in jadrati okoli rta. Eustace se je ves čas pritoževal in godrnjal, tako je tudi zasovražil celoten koncept ladje zarje.
53 Komaj je čakal, da se umakne iz nje in začuti kopno. Napotili so se proti notranjosti otoka in se začeli strmo vzpenjati proti majhnemu hribu. Prišli so do vrha in zdaj je bil pred njimi Doorn. Od Felimatha ga je ločil okoli miljo širok kanal; za Doornom, malo na levo je ležala Avra.
54 Nadaljevali so s hojo in v daljavi so v zeleni dolini proti kateri so se spuščali, videli več ljudi grobega videza. Pozdravijo jih in jim ponudijo pijačo, toda Cijuciks se jim je hitro zameril. Po njihovih zgodbah so ugotovili, da so trgovci s sužnji in od tega služijo.
55 Odpeljali so jih do čolna, kjer je bil človek, kateremu so ti grobi ljudje odločili prodati Kaspijana. Prijatelji so se ločili in njihovi ugrabitelji so jih odpeljali po svojih poteh. Otroke so odpeljali v dolg, precej temen in ne preveč čist prostor, kjer so našli številne druge sužnje.
56 Po nekem času mu Kaspijan razloži, da je on njegov vladar, nato pa ugotovi, da je človek, ki ga je kupil eden izmed sedmih narnijskih lordov, ki jih je njegov stric Miraz poslal na morje. Lisjak poklekne in mu poljubi roko, takoj je prepoznal glas Kaspijanovega očeta v njegovemu.
57 On se napoti proti vratom pasti. Z majhno pomočjo je utišal vratarje in napovedal, da je ta kraljevski obisk Samotnih otokov napoved veselja in ne strahu drugim. Spoznal je, da je njihov poveljnik Gumpas, ki je v sobi na vrhu razvrščal po dokumentih in kmalu so tudi njega osvojili.
58 Z veliko podporo iz strani ljudi Berna, svoje posadke in svojega statusa je Kaspijan ta otok osvobodil in jih osvojil slabih navad, načinom delovanja in služenja. To noč so priredili veliko slavje v Tesni Luki. Zarjo so izpraznili, ter pokvarjene in slabe dele popravili.
59 Potem so naložili toliko hrane in vode, kolikor so jo lahko nosili. Bili so pripravljeni za pustolovščine, ki jih čakajo v naslednjih dneh. Na poti jih je nekaj dni spremljalo lepo vreme. Vsi so bili veseli in hvaležni za to. Toda vse to ni trajalo dolgo. Nekega večera jih je zajela strašna nevihta.
60 Tu so se odločili spočiti in pripeljati zarjo v prvotno obliko. Eustace in njegovo razpoloženje se ni spremenilo odkar je prispel na to ladjo, ter nevihta in suženjstvo sta ga popolnoma prisilila v eno dejanje – beg. Počutil se je zadovoljno, ko se je oddaljil od svojih potnikov.
61 Končno je lahko delal kar je želel in se počutil svobodno, gledal je v lepoto narave, ki se mu je ponujala. Toda ni užival, vsaj ne za dolgo. Medtem, ko je ležal pod enim drevesom, mu je padlo na pamet, da je tu že dovolj časa, da so ostali pozabili na njega in da so ga zapustili.
62 Eustace se je naenkrat znašel v temi. Megla se je začela dvigati in nič ni mogel več videti. Ugotovil je, da se je izgubil in da je pristal na drugi strani gore iz katere ne more priti tako enostavno. Bil je poleg ene stene, ko je videl dva dima, ki sta se dvigala iz nekatere stene zanivimive barve.
63 Bil je toliko večji in močnejši od njega. Eustace je potiho zajokal od strahu in svoje neumne odločitve o begu. Naenkrat se je ta zmaj dvignil in odšel proti vodi, da se okrepi, toda kmalu se je začel čudno premikati in njegovo telo je padlo poleg jezera; nepremično in trdno.
64 Ni se smel grdo in nehvaležno obnašati do vseh njih. Ta sprememba ga je pripeljala v katarzo in Eustace je začel popolnoma drugače razmišljati. V tem času so Kaspijan, Lucy, Edmund in ostali bili zaskrbljeni za Eustaceja. Čudno jim je bilo, ker ga toliko časa ni in ker ga sploh ne morejo najti.
65 Vrgli so se v iskanje, toda neuspešno. Tisti dan so opazili zmaja, ki leži in izvlekli so svoje meče. Toda ta zmaj ni skočil na njih, niti ni začel pihati ognja in oni so hitro spoznali, da je nekaj čudnega v tej zgodbi. Kmalu so ugotovili na čuden način komuniciranja, da je to Eustace.
66 S sekirami in meči so jo uspeli rešiti in ubiti to veliko ter strašno bitje. Kmalu so slavili in nekaj dni zatem opazili kopno na levi strani premca. Tu so se ustavili in odšli na raziskovanje. Kopno na katerega so se vsidrali je bilo polno oklepov, mečev in podobnih ostankov od boja.
67 Napotili so se proti viru, da se okrepijo vode. Toda na dnu so opazili kip moškega. Bil je iz zlata. Ko je Edmund želel preveriti, koliko je ta vir globok, je ugotovil, da je voda v kateri je kip – čarobna. Izkazalo se je vse, česar se dotakne, se spremeni v zlato, tako je tudi tega moškega.
68 Nato so odšli proti ladji. Sredi popoldneva so se zasidrali v velikem zalivu in nato izkrcali. Ta otok je bil popolnoma drugačen od vseh ostalih, ki so jih do zdaj obiskali. Travniki so bili sveže pokošeni, drevesa v ravnini in zrak je bil popolnoma drugačen in čistejši.
69 Prišli so do dolge, ravne peščene steze na kateri ni rasla niti ena rastlina in na koncu te poti so videli hišo. Lucy obstane, začutila je kamenček v čevlju. Zaostala je za ostalimi in ko je izvlekla kamen ter spet obula čevelj je slišala čudne glasove. Začutila je tresenje in udarce pod njo.
70 Bili so nevidni, tj. začarani od čarovnika. Kmalu so se spoznali med sabo in prosili so jih, da jim pomagajo premagati to čarovnijo, da bi spet postali vidni. Namreč potrebovali so Lucy – majhno deklico, ki naj bi prebrala nekaj besed iz čarovniške knjige in naredila to ljudstvo vidno.
71 Odšla je proti hiši in se povzpela po stopnicah v sobo v kateri je bila knjiga. Dolgo se je tukaj zadržala in spoznala številne stvari iz knjige. Ter strah je počasi izginjal. Prišla je do strani, ki je bila na pol prazna in tukaj so bile besede, ki jih je morala prebrati.
72 Čarovnik jo je nahranil s hrano in medtem ji je povedal o Bluncih – ljudstvu, ki je postalo vidno, ko je Lucy prebrala besede iz čarovnikove knjige. Pojasnil ji je, da jih je z razlogom naredil grde in nevidne in pri tem ji je povedal o njihovi samoti in neumnosti. Blunci so dejansko monopodi.
73 Popravil jim je tudi krmo zarje in nato so jih vsi pospremili ob odhodu, ter veselo vzklikali. Nadaljevali so s plovbo in nato so naenkrat naleteli na veliko temo iz katere se niso mogli izvleči. Mislili so, da ne bodo nikoli odšli od tu in da ne bodo nikoli videli svetlobe.
74 Njihovi lasje so bili sivi in so šli čez oči, ter brade so jim zrastle čez mizo, plezale in ovijale so se okoli kozarcev in krožnikov. Poskusili so jih zbuditi, toda niso uspeli. V večernih urah se je pred njimi prikazala deklica, ki je prišla na obisk in nosila je svetilko.
75 Eden se je dotaknil noža, ki je tukaj ležal in katerega se ni smel dotakniti. Globok spanec je padel na vse in ne bodo se zbudili, dokler se čarovnija ne razveljavi. Želeli so jih zbuditi, toda deklica jim je rekla, da jim bo uspelo, če jim njen oče pomaga. Za velikimi vrati se je prikazal oče.
76 Videli so tudi lepe lilije, s katerimi je bilo morje prevlečeno in nihče ni niti dvomil, da gledajo proti Koncu Sveta, v Aslanovo deželo. Cijusiks je naprej nadaljeval sam in ostali so odšli iz čolna, ter začeli hoditi po vodi. Voda je bila topla in je postajala vedno bolj plitka.
77 To je bila najbolj okusna hrana. Nato so vprašali jagnje, če je to pot do Aslanove dežel in on jim odgovori, da za njih vrata v Aslanovo deželo vodijo iz njihovega lastnega sveta. Aslan se obrne na njih in jim reče, da se Lucy in Edmund nikoli več ne bosta vrnila v Narnijo.
78 Prevelika sta in čas je, da zbližata z lastnim svetom. Reče jima, da ga bosta lahko našla v svojem svetu in sta dejansko za to prišla v Narnijo, da bi ga lahko tukaj bolje spoznala. Lucy je imela preveč vprašanj in potem ji je Aslan odprl vrata v nebo ter v istem trenutku se je stena odprla.
79 To je bila dežela Narnija v kateri so oni, potem ko so jo s svojim junaštvom rešili od večne zime, postali kralji in kraljice. V resničnem svetu, natančneje v mestu, kjer so živeli, se ni nič zgodilo in zdelo se je, da sploh čas ni mineval, medtem ko so trajale narninjske avanture.
80 Delo se začne in medias res, medtem ko so štirje otroci sedeli na železniški postaji in se pripravljali na pot proti svoji šoli in razredu. Naenkrat je Lucy začutila nepričakovano bolečino, ki je prebadala njena prsa. Nedolgo zatem Edmund krikne in začuti isto bolečino.
81 Čez nekaj časa so se štirje otroci spustili v raziskovanje njihovega nekdanjega kraljestva. Obala po kateri so hodili se je vse bolj približevala tisti nasprotni in otroci so prečkali vsak majhen rt, v pričakovanju, da bodo zagledali kraj, kjer se ti dve obali združita.
82 Napotili so se tja z namenom, da poiščejo vir, da se napijejo vode, pohiteli so proti potoku. Napili so se sveže vode in potem so potegnili sendviče, ki jim jih je mama pripravila za šolsko malico. Pazljivo so jih varčevali, ker so vedeli, da ne bo tako hitro in enostavno najti nekaj za jest.
83 Prebili so se skozi goste veje proti steni mimo katere so šli. Ko so mu prišli povsem blizu, so našli velik lok, ki je nekoč moral imeti okvir, toda zdaj ga je skoraj v celoti zapolnil največje jabolko. Prebijali so se naprej in naenkrat so se znašli na odprtem prostoru, obkroženim z zidom.
84 Čeprav je v resničnem svetu minilo šele eno leto je v Narniji minilo nekaj desetletij. Ko so našli vrata in jih razbili in se potem spustili v prostor, ki je bil za njimi, so bili prepričani, da je to zakladnica Cair Paravela, v kateri so nekoč vladali kralji in kraljice Narnije.
85 Vzeli so darila, ki so jih v času vladanja nosili s sabo. Lucy je vzela stekleničko in jo z jermenom zavezala k sebi, Susana darilo lok, puščice in en rog, toda rog je izgubila, ko so odhajali v Anglijo. Peter je vzel svoje darilo – meč Rhindon in Edmund ni imel darila, ker takrat ni bil z njimi.
86 Na čolnu sta bila dva vojaka in tretji je bil palček zvezanih rok in nog. Susanina puščica je zadela čelado enega izmed vojakov, ki je nato padel v vodo in drugi je, ko je to videl, pobegnil kolikor hitro je mogel. Otroci so se napotili proti čolnu in osvobodili palčka.
87 Potem, ko so se najedli, začne zgodbo, ki jo je imel v sebi celoten ta čas. Palček je bil glasnik kralja Kaspijana, toda otroci sploh niso vedeli za tega kralja. Omenil jim je stare Narnijce, nova vladanja in boje. Toda kmalu se je bolj udobno namestil in začel s svojo zgodbo o starih temeljih.
88 Tu je bil tudi Aslan – lev, ki je prišel iz druge strani morja. Ko je Miraz to slišal se je razjezil in ga vprašal, kdo mu je povedal vse te neumnosti. Kaspijan mu je odgovoril, da mu je to povedala varuška. Nedolgo zatem se je Miraz rešil varuške in ji prepovedal druženje s fantom.
89 Sredi noči dveh plemenitih planetov, Tarva in Alambil bo šel eden poleg drugega na razdalji ene stopnje. Takšna konjukcija se ni zgodila že dvesto let in v času življenja Tvoje Visokosti se ne znova zgodila. Najboljše bo, če gremo danes spat malo bolj zgodaj kot po navadi.
90 Po tisti noči sta Kaspijan in njegov učitelj imela še veliko skrivnih pogovorov na vrhu velikega stolpa in v vsakem od njih se je Kaspijan še nekaj naučil o Stari Narniji. Razmišljanje in sanjarjenje o starih časih z željo, da znova pridejo nazaj, je izpolnjevalo vse njegove proste ure.
91 Tako se je Kaspijan, opremljen s svojim konjem, rogom, mečem in hrano napotil v globine gozda in njegov učitelj na drugi strani, da bi bila čim manj opazna. Po dolgem tavanju in iskanju je Kaspijan legel na neznana tla in zaspal, ter potem se je zbudil v neznanem prostoru in v neznani družbi.
92 Številni sprva niso verjeli v Kaspijanovo zgodbo, toda na koncu so se vsi strinjali in sprejeli njegovo voljo, željo in namero. Srečal je veverico Granotapca, obiskala sta Sedem Bratov iz Tresočega Gozda in nekoliko naprej od tega mesta v suhi skalnati soseski, sta našla jamo rdečih palčkov.
93 Potem sta srečala bojevito miš in njeno vrsto, Faune, jazbece in še številne druge. Večer se je zaključil z veselim in glasnim plesom, ter občudovanjem Kaspijanovega kraljestva in njegovega namena. Vsi so se razumeli in skupaj zbrali, da bi ohranili staro Narnijo ter premagali ljudstvo Telmarincev.
94 Kaspijanu je bilo vse bolj težko pri duši, medtem ko je gledal, kako prihaja četa za četo. Bitke so bile iz dneva v dan in včasih tudi ponoči; in Kaspijanova stran je v glavnem potegnila krajši del. Stari Narnijci so bili ranjeni, toda bojevali so se pogumno kot so lahko.
95 Uporabili so Aslanov rog v imenu kraljice Susan. Dobriša ni verjel v rog in se je odločil, da sam poišče pomoč. Še nekaj jih je odšlo na močna mesta, v katerih bi lahko pričakovali pomoč. Vse to je Dobriša povedal otrokom in potem so ga Telmarinci ujeli, ko je odšel v iskanje po pomoč.
96 Rog je privlekel otrokom v Narniji in oni so zdaj najbolj potrebni. Dobriša je sprva mislil, da ne bo imel velike pomoči od otrok, ker si jih je zamišljal kot velike in močne vojake, toda Susan, Lucy, Edmund in Peter so mu rekli, da ne ve, koliko imajo dejansko moči v sebi in svojih darih.
97 Kmalu so se odločili oditi s svojo opremo in željo po zmagi na potovanje, ki jih bo pripeljal do kralja Kaspijana. Potovanje je dolgo trajalo in šli so skozi veliko ovir. Poiskali so številne bližnjice in se spomnili na cesto, ki bi jih lahko pripeljala do mesta, kjer se bojujejo.
98 Neke noči je Lucy videla leva Aslana, kar ji ni nihče verjel, ker so mislili, da si je od utrujenosti začela izmišljati stvari. Le Edmund ji je nekoliko verjel. Ona je te noči, medtem ko so spali videla drevesa, ki so se zibala, plesala in premikala v različnih akrobacijah.
99 Aslan je želel, da mu sledijo. Vodil jih je s počasnimi koraki do neznane poti. Samo Lucy ga je lahko videla in ostali so sledili njenim korakom. Vodil jih je naravnost v drevesa, ki so plesala – nihče ni vedel, če so še vedno plesala, ker je Lucy gledala le Leva in ostali samo njo.
100 Obrnil se je in izginil med drevesi. Lucy je zastal dih, ker je bilo videti kot da je skočil iz roba; toda bila je preveč prevzeta z željo, da ga ne izgubi iz vida, da bi se ustavila in razmišljala o tem. Vsi so se ustavili, ko se je Aslan izgubil med skalami in na poti, ki nikamor ni več vodila.
101 Tam so razpravljali in se pogovarjali o pomoči, ki bi morala priti vsak trenutek. Medtem so obtožili Nikabrika kot izdajalca, ker ni dovolj zaupal. Nikabrik je s čarovnijo poklical čarovnico in volka, ter naenkrat je nastal velik hrup in boj in fantje so Dobriši priskočili na pomoč.
102 Sestavili so pismo, ki jih bo povabil na dvoboj in pismo bo odnesel Burodolski. Kmalu so prišle novice o odgovoru in Edmund je že pripravljal prostor, kjer se bo boj odvijal, kako bo sortiral vojsko in še veliko tega. Peter in Miraz sta se borila v deželi v zaprtem pravokotnem prostoru.
103 V tem času se je začelo zbirati vse staro prebivalstvo Narnije – Aslan jih je zbudil. Slišali so se kriki iz vseh strani, spodbujali so Petra in mu pomagali z nasveti in on se niti v enem trenutku ni predal. Naenkrat sta dva Telmarinca skočila na Petra in nastalo je izdajstvo.
104 Naslednje juro so pripravili praznovanje, vsi so se smejali, igrale so piščali. Povsod se je razširil glas o zmagi in osvobodili so Staronarnijce. Kaspijan je postal kralj Narnije in Telmarinci so dobili nov svet v katerem bodo živeli in v katerega bodo prišli skozi nevidna vrata.
105 Lucy se odloči odpreti omaro in naenkrat se znajde v neznani deželi Narniiji, ki je pokrita s snegom. Lucy naleti na favna imenovanega Tumnus, ki nikoli prej ni videl človeško deklico in je presenečen. Timnus pojasni Lucy, da se nahaja v paralelnem svetu Narnije in povabi Lucy na čaj.
106 Njen starejši bratranec se odloči pogledati zadnji del omare in sklene, da tam ni ničesar nenavadnega in meni, da si je Lucy vse izmislila. Edmund posmehuje Lucy, zaradi njenih namišljenih pustolovščin, vse dokler nekega dne ne vidi, da je Lucy izginila v omari in odloči se ji slediti.
107 Profesor Kirke jih šokira s tem, ko reče, da Lucy ni niti malo bolna, temveč da govori resnico in da Narnija obstaja. Nekega popoldneva se otroci skrivajo po hiši s čistilko in nekaterimi gosti s katerimi se jim ne da družiti, ter se v nekem trenutku vsi skrijejo v tisto veliko omaro.
108 Lucy se počuti žalostno, zaradi Tumnusa, ter pregovori svoje bratrance, da ga odidejo rešit. V spremstvu ene ptice, se otroci odpravijo v gozd Narnije, kjer spoznajo gospoda Bobra, ki jih odpelje v svoj dom. Gospod Bober jim pove, da je nemogoče rešiti Tumnusa in naj odnehajo od te nemogoče misije.
109 Rog je dobila, da bi lahko poklicala pomoč, če se kdaj koli znajde v nevarnosti ali če bo potrebovala rešitev nekatere situacije, ki jo ne more obvladati sama. Peter pride ter vidi Susan, da jo napada eden izmed volkov Bele Čarovnice in ga ubije z mečem, ki ga je dobil od Božička.
110 Poskušajo najti Belo Čarovnico, toda ona se skrije, tako da se spremeni v del pokrajine Narnije. Edmund je končno osvobojen čarovnije Bele Čarovnice ter je bil vesel, ko je videl svoje rojake in Aslan in končno sprejema, da je Bela Čarovnica zlobna, ki jo je prej zagovarjal, ker je bil začaran.
111 Naenkrat Susan in Lucy zaslišita Aslanov glas, ki jima pojasni, da on še ni popolnoma mrtev in da se je vrnil iz mrtvih bolj močan kot prej. Aslan odpelje punci do dvorca Bele Čarovnice, kjer osvobodijo vse njene ujetnike, ki jih je Bela Čarovnica spremenila v ledene kipe.
112 Susan, Lucy in Edmund vladajo nad Narnijo veliko let in postanejo odrasli ljudje. Nekega dne, ko jahajo skozi gozd znova najdejo tisti izhod, ki vodi skozi omaro nazaj v njihov svet. Odločijo se vrniti v svoj svet, pri čemer zapustijo Narnijo v miru, ki je bil ustanovljen v času njihovega vladanja.
113 Namreč pri njih doma se je nekega dne sprožil požar. Karl je bil takrat sam doma in ko je njegov brat Jonatan prispel domov, ga je želel rešiti. Na koncu ga je rešil, vendar pri tem sam umrl, pred smrtjo pa je Karla še malo potolažil. Neke noči pa je imel Karl občutek, kot da bo umrl.
114 Zato se je odločil, da mami napiše tolažilni listek in res Karl je tiste noči umrl. Prišel je v dolino češenj, kjer sta imela dva konja. V tej dolini je bilo prelepo, samo v dolini šipka ni bilo lepo. V novem življenju je tako spoznal tudi Zofijo, s katero je šel prvič v življenju v gostilno.
115 Prišli pa so tudi slabi časi življenja v deželi Nangijali in sicer zaradi hudobca Tengila. Tengil je zasužnjil celotno sosednjo dolino. Med uporniki proti Tengilu pa je bil eden izdajalec. Jonatan pa se je odpravil v dolino šipka, da bi jo osvobodil suženjstva, ter rešil orvarja iz kotline jame.
116 Zaradi laži, ki jih je Karl natrosil Vedru in Kadru, sta ga nato odpeljala v dolino šipka. Pri prijaznem starcu Mattiasu, sta bila oba brata. Skovala sta načrt, kako bi s pomočjo rova prišla do kotline jame. Odpravila sta se po tem rovu in nato skozi špranjo prišla noter, ter tako rešila orvarja.
117 Njen oče je bil mornar in imenoval se je Efraim Nogavička. On je kupil to hišico, da bi v njej živel na stara leta, ko se vrne z morskih potovanj. Vendar se je zgodila nesreča in morski val je Ephraima vrgel s paluba ladje. Pika ga nikoli ni več videla, vendar je vedela, da se bo nekega dne vrnil.
118 V Iskanju so naleteli na dečka Vilija, ki ga je teplo pet drugih fantov. Pika je okregala te strašne nepridiprave in Tomi in Anika sta prvič verjela v njeno moč. Dva dečka je obesila na leseno steno, enega pritrdila na drog, enega vrgla preko ograje in zadnjega potisnila v otroški voziček.
119 Bilo ji je žal, ker Tomi in Anika nista našla ničesar, zato jima reče, da pogledala v vdolbino starega drevesa in stari štor, kjer so zmeraj našli nekaj za sebe. Bil je čas za počitek in deklica Pika je tudi spala nenavadno. Noge je nastavila na vzglavje postelje in glavo potisnila pod odejo.
120 Ko ju je brez problema prijela in prinesla iz hiše, sta zaključila, da ta deklica ni za v otroški dom. Gledala je kako Tomi in Anihka hodita v šolo in se se spraševala, kako bo ona hodila v šolo. Kmalu je prijahala na svojem konju na šolsko dvorišče in pridrvela v razred z glasnim hrupom.
121 Obiskovalci so bili navdušeni, vendar vodja cirkusa se je jezil. Pika je imela veliko zlatnikov in en večer jih je začela šteti in ravno takrat sta prihajala dva lopova, ki sta hotela dobiti samo nekaj hrane in medtem vidita svetlo. In našla sta veliko več. Bogato deklico, ki živi sama.
122 To je bil popolnoma drugačen rojstni dan na katerem so gosti dobili darila. Pika je predlagala, da grejo na podstrešje pozdravit duhove. Tomi in Anika sta bila sumničava glede tega in odkrito ju je bilo strah, najprej sebe in potem Pike, ki je oblekla veliko belo srajco od svojega očeta.
123 Nekega dne so odšli v mesto. Pika je prinesla veliko zlatnikov in kupila sladkarije otrokom, ki so bila tam. Po tem jim je kupila tudi razne igrače. V lekarni je vzela veliko zdravil za različne bolezni in jih vse zdrobila in skupaj popila, da bi preprečila nastanek katere koli bolezni.
124 Prišlo je poletje in z njim eno presenečenje. Piko je s svojim obiskom presenetil, kdo drug, kot njen oče Efraim. Povedal ji je, da je pol leta bil kralj domorodcev in pol leta je potoval po svetovnem morju. Oče se je vrnil na otok Gula-Gula in želel, da tudi Pika odide z njim.
125 Priredijo veliko poslovilno zabavo na katero so povabljeni vsi, ki želijo. Dan odhoda je prišel in Pika enostavno ni molga oditi. Preveč je imela rada Tomija in Aniko. Otroci so se odločili svoj čas preživeti v veselju in igri, vse dokler brat in sestra nista zbolela za ošpicami.
126 Pika jih je poskušala razveseliti in zabavljati ob zaprtem oknu. Tomi in Anika se pozdravita, vendar je Pika videla, koliko sta bila bleda, suha in izmučena. Dobila je pismo od očeta, v katerem jo ponovno vabi na otok Gula-Gula, kjer bi bila ona princesa. Piki je na pamet padla sijajna ideja.
127 Pika ga je rešila pred morskim psom, ki se mu je približal in z obema rokama, po tem, ko ga je zmerjala, vrgla daleč na morje. Kmalu se na otoku pojavita dva lopova s katerima se je Pika že srečala. Otroci na otoku niso imeli frnikol in zelo so se radi igrali s tem, in tako so to bili biseri.
128 Najprej sta poskušala prepričati otroke, da jih želita kupiti, nato se odločita, da počakata, dokler otroci ne odidejo lačni. Vendar so imeli zalogo kokosa. Nista obupala in Pika jih je vrgla v njihov čoln. Nikoli več se nista vrnila in Pika je očetu rekla, da je bilo sve mirno, ko jih ni bilo.
129 Tomi in Anika, kljub sijajnim zabavam, sta pogrešala svoje starše. Hotela sta priti domov pred Božičem ampak na koncu prispeta šele v januarju. Piki je bilo žal, ker nista mogla proslaviti Božiča s svojo družino, zato jima ona priredi veliko praznovanje skupaj s smrekico in z vsem kar spada zraven.
130 Hranili so se samo z mlekom, ki so ga dobivali iz hleva in iz flisa so tkali oblačila. Čeprav so živeli skromno, to ne pomeni, da niso bili srečni. Nedaleč od gozda je živel mlad princ, ki je kasneje postal Griseldin mož. Ni imel pretiranega zupanja v ženske in je o njih imel slabo mnenje.
131 Zaradi teh občutkov je v njem pogosto prišlo do melanholije in ga pripeljala do depresivnih stanj ter ljubosumja, ki so bili glavni vir težav v kasnejšem odnosu z Griseldo. Princ je dobro in pametno vladal, ljudje so ga imeli radi in veliko zadovoljstvo je dobil z odhodom na lov.
132 Medtem, ko je Griselda pokazala princu pot do dvorca, je on užival v čudoviti pokrajini in si zapomnil vsako podrobnost, da bi se nekega dne lahko vrnil na ta čaroben kraj, ki ga je prvič videl v svojem življenju. Približeval se je konec njunega druženja in njega je že prevzela žalost.
133 Toda, da bi čim prej znova videl Griseldo, je kmalu organiziral lov in jo znova obiskal. Čez nekaj časa je princ svojim dvorjanom napovedal, da bo kmalu prišel čas, da spoznajo njegovo izbranko. Njihovo veselje je bilo neizmerno in komaj so čakali, da spoznajo bodočo vladarico.
134 Kmalu so se začele priprave na poroko, mestni trgovci so se lotili dela in kmalu je bilo vse pripravljeno za dolgo pričakovano slovesnost. Princ se je prikazal, ljudje so veselo vzklikali in on se je napotil v bližnji gozd. Nato so vsi pomislili, da pri njem ni zmagala ljubezen, temveč odhod na lov.
135 Naslednji dan so številni prišli iz sosednjih držav, da bi jima čestitali ob poroki in Griselda se je že takrat obnašala kot prava princesa. Čeprav je do pred kratkim pazila ovce, ji je vloga vladarice pristajala, kot da je to bila že celotno življenje. Toda kmalu so se začele težave za Griseldo.
136 V bistvu se je z veseljem temu odrekla, če njega to veseli in je menila, da če bo dovolj trpela, je to njej lahko le v korist, ker samo če nekdo trpi je lahko kasneje srečen. V resnici je bila hvaležna, ker ji je omogočil enostavno življenje in na to dejanje je gledala, kot na neke vrste vzgoja.
137 Po samo dveh dnevih ji je dejal, da je njun otrok umrl, toda to ni bila resnica, ker je živel srečno v bližnjem samostanu v katerem so ga pazile nune. Griselda niti takrat ni zasovražila moža, temveč ga je prav nasprotno skušala potešiti. Minilo je že več let in majhna deklica je zrasla.
138 Ko je to izvedel njen oče je naredil načrt, da bo njuno ljubezen postavil na preizkušnjo, toda hkrati bo skušal Griseldino potrpljenje. Tako je rekel Griseldi, da mora oditi iz palače in znova živeti v baraki, ker tako od njega zahtevajo ljudje in on se bo poročil z mlado princeso.
139 Ni slutila, da je to pravzaprav njena izgubljena hči. Prosila je princa naj se do nje obnaša nežno in brez krutosti, ker ona ni bila navajena na surovost življenja. Kmalu bi morala potekati poroka, toda na srečo do tega ni prišlo, ker je princ še vedno bil namenjen priznati resnico.
140 Ko so prišli v počitniško hišico so zarec uživali v dobri hrani in nato v ribolovu, plesanju in petju. Vse je bilo popolno, zato je mama deklic pristala na poroko, ker je mislila, da sinjebradec ni tako slab človek, kot se zdi. Mesec dni kasneje je moral Sinjebradec službeno odpotovati.
141 Ženi je rekel naj svobodno uživa s prijateljicami, medtem ko njega ni. Pustil ji je vse ključe. Prosil jo je samo naj ne hodi v najmanjši prostor v hiši, ker se bo zelo razjezil. Žena mu je obljubila, da se bo držala tistega, kar ji je rekel in odšel je miren na službeno pot.
142 Začele so si ogledovati prostore in sklenile, da se ne ve, kateri je lepši in bolj dragocen. To je bilo prvič, da so prišle k njej, ker so se bale Sinjebradca. Ustavile so se v največji sobi, kjer je bilo najbolj dragoceno pohištvo, srebrne in zlate posode, ter čudovit veliki trosed.
143 To so bile žene Sinjebradca za katere se ni vedelo, kaj se jim je zgodilo. Bila je prestrašena. Želela je steči iz sobe, toda ključ ji je padel v mlako krvi. Uspelo ji je priti ven iz sobe, toda na ključu so ostale sledi krvi. Morala se jih je znebiti, medtem ko Sinjebradec pride domov.
144 Odšla je do svoje sobe, da se malo spočije in sprala kri s ključa, toda to je bil čaroben ključ, tako da čim je z ene strani oprala kri, se je pojavila na drugi strani. Sinjebradec se je istega večera vrnil domov s potovanja, ker je bil obveščen, da je delo že opravljeno.
145 Žena je igrala, da ji je zelo všeč, ker je prišel prej, kot pa je načrtoval priti. Naslednji dan je prosila za vse ključe, ki ji jih je dal, toda roke so ji malo drhtele, da je takoj vedel, kaj je naredila. Ugotovil je, da manjka ključ od majhne sobe in ji rekel naj ga takoj prinese.
146 Žena je rekla, da ga je pozabila v njeni sobi. Takoj je opazil kri na ključu. Ženo je čakala strašna usoda. Sinjebradec je rekle, da mora umreti zaradi tega, kar je videla. Žena je padla na kolena in ga prosila naj je ne ubije, toda on je imel kamnito srce in niti malo milosti.
147 Žena jo je še nekajkrat vprašala, če prideta brata na konjih, vse dokler Ana ni pozitivno odgovorila. Ko je žena čakala svoje brate, ji je Sinjebradec grozil s smrtjo. Sinjebradec je že izgubil potrpljenje in ji ukazal naj se takoj pojavi pred njim, ker mora storiti to, kar je obljubil.
148 Po vrsti so bili vsi fantje od katerih je imel najmlajši sedem in najstarejši sin deset let. Bili so zelo revni in preživljati je bilo potrebno sedem otrok. Glede na to, da so bili otroci zelo majhni, niso mogli sami zaslužiti za kruh. Najmlajši sin je bil tudi najmanjši, zelo tih, vendar pameten.
149 Mama je bila žalostna, zaradi takšne ideje, toda mož ji je poskušal vztrajno razložiti, da so zelo revni in da ne more gledati, kako otroci umirajo od lakote. Ona pa je bila vseeno njihova mama in ni mogla tega sprejeti. Na koncu se je le strinjala s moževim predlogom in odšla jokajoča v posteljo.
150 Vrnil se je domov in skupaj z brati ter starši odšel v gozd, vedoč kaj jih čaka, toda vzdržal se je, da bi povedal bratom. Ko so prišli v gozd, je oče odšel sekat drevo in otroci so pobirali veje. Ko sta starša videla, da so otroci dovolj zaposleni z delom, sta se oddaljila in jih zapustila.
151 Ko so otroci čez nekaj časa ugotovili, da ni staršev v gozdu, so začeli glasno jokati in kričati. Palček jih je uspel pomiriti, ker jim je pokazal, da ima v žepu ostanek kamenčkov, glede na to, da ko je hodil proti gozdu je iste metal po tleh, da bi se vsi skupaj lahko vrnili domov.
152 Njegov trik je vžgal in otroci so bili srečni. Prišli so pred hišo in se ustavili. Želeli so slišati, kaj starši govorijo. Pravzaprav je starše pričakalo presenečenje, ko so se vrnili domov. Dobili so deset talirjev od enega lastnika, ki jim je ostal dolžan, toda oni so na to že zdavnaj pozabili.
153 Kupila je toliko mesa, da jim je še ostalo za otroke. Spomnila se je na njih in se začela pritoževati možu, da jih ne bi smela pustiti v gozdu, ker je vedela, da ji bo žal zaradi tega. In tako je mama jokala svojemu možu, po čemer se je on razjezil in ji zagrozil z udarci.
154 Tudi njemu je bilo težko kar sta naredila, toda menil je, da jima v tem trenutku ne preostane nič drugega. Žena je ihtela in se glasno spraševala, kje so njeni otroci. V tem trenutku so vsi v en glas zavpili: "Tu smo"! Mama je vsa srečna hitro odprla vrata in dala svojim otrokom ostanek večerje.
155 Otroci so se vsedli za mizo in začeli jesti. Povedali so stašema, da so trpeli grozen strah. Starši so bili srečni, ker so bili znova vsi skupaj, toda njihova sreča ni trajala. Pravzaprav je trajala, dokler so trajali talirji. Denar se je hitro porabil in starša sta spet postala obupana.
156 Toda vhodna vrata so bila zaklenjena in ni mogel ven. Spomnil se je, da je mama vsem dala kos kruha iz katerega je lahko naredil drobtine in jih posipati po poti, da bi se spet lahko vrnili domov, tako kot prvič. Starši so odšli v gozd, toda tokrat v najglobji del, kjer sta pustila svoje otroke.
157 Ko so bratje odšli proti domu niso našli niti ene drobtine, ker so jih pojedle ptice. Otroci so bili prestrašeni. Začel je pihati močan veter in padati obilen dež in oni so se vse bolj izgubili v gozdu. Palček se je spomnil, da se lahko povzpnejo na najvišje drevo, da bi lahko videli izhod iz gozda.
158 Uspelo jim je priti do osvetljene hišice, toda bili so vsi zelo prestrašeni. Potrkali so na vrata in odprla jih je ženska. Vprašala jih je, koga iščejo in Palček je začel pojasnjevati, da so se izgubili v gozdu in če jih lahko ona sprejme, da prenočijo, ker so v gozdu volki, ki jih lahko raztrgajo.
159 Ljudožer je bil njen mož, ogromen velikan, kateremu je dajala obilno večerjo. Namestila je otroke blizu kamina, da se ogrejejo in upala, da jih mož ne bo opazil jutra. Zaslišalo se je trkanje na vrata, to je bil ljudožer. Žena je skrila otroke pod posteljo in odprla vrata lačnemju možu.
160 Toda velikan ji ni verjel in odšel do postelje. Poimenoval jo je lažnivka in ji rekel, da bo to okusna večerja za njega in prijatelje. Vzel je nož in začel vleči enega po enega otroka izpod postelje. Že je zamahnil, toda žena ga je ustavila. Rekla mu je, da bo imel naslednji dan čas, da to naredi.
161 Strinjal se je z njo in ji rekel naj jih dobro nahrani, da bi bili čim bolj debeli in čim bolj okusnejši, ko jih bo pripravljala za večerjo. Žena je bila vesela, ker jih je za sedaj uspela rešiti od gotove smrti. Ponudila jim je obilno večerjo, toda otroci iz strahu niso mogli jesti.
162 Ljudožer je imel skupaj sedem hčerk lepega obraza, toda vse so po vrsti imele štrleč nos, majhne oči, ogromna usta in ostre zobe. Niso bile popolnoma podobne očetu, toda sčasoma bi postale takšne, ker so že sesale kri in jedle majhne otroke. Vse so spale v eni veliki postelji s kronami na glavah.
163 Tako je tudi bilo. Okoli polnoči se je ljudožer zbudil in z nožem napadel otroke. Ker je bilo temno ni ugotovil, kateri so njegovi otroci, zato je odšel potipati glave. Ko je začutil krono je sklenil, da gre za njegove otroke. Toda zmotil se je, ker so to bili fantje s kronami na glavah.
164 Otroci so se oblekli in zbežali daleč od te strašne hiše. Zjutraj se je žena zbudila in odšla pogledat otroke. Ko je videla, kaj je ljubožer storil, je padla v nezavest. Mož je ugotovil, da je ni že nekaj časa, zato je odšel preveriti, kaj se dogaja z njo. Ko je prišel v otroško sobo, se je začudil.
165 Vzel je posodo polno vode in jo polil na ženo, da bi se zbudila. Ukazal ji je naj mu prinese škornje, ker je vedel, da so mu fantje to storili, vendar pa se jim bo maščeval. Dal je na sebe škornje iz sedem milj in začel teči za otroci, toda oni so se uspeli skriti v eni jami.
166 In prav tam se je moral ljudožer spočiti, ker tisti, ki nosi škornje iz sedmih milj se hitro utrudi. Palček je slišal, da je ljudožer zaspal, ker je začel glasno smrčati. Rekel je bratom naj hitro tečejo proti domu, toda on je ostal, ker nameraval ukrasti škornje iz sedem milj.
167 Medtem, ko je ljudožer smrčal, se je Palček pretihotapil in uspel ukrasti škornje. Dal si jih je na noge in odhitel k njegovi ženi. Ker je bil Palček pameten fant, je sestavil način, s katerim lahko prevara ljudožerovo ženo. Rekel ji je, da so ji ugrabili moža in da zahtevajo odkupnino za njega.
168 Palček je vse vzel in odhitel k staršem. Vsi so bili srečni, da ga vidijo. Toda nekateri ljudje menijo, da Palček to ni storil, temveč trdijo, da ko je obul škornje iz sedem milj je odšel k kralju na dvorec in mu prenesel novico o vojski, ter je na takšen način zaslužil za preživetje.
169 Kralj ga je za te novice dobro nagradil, medtem ko so mu ženske ponudile, da njihovim mladeničem prinaša pisma, toda od tega ni bilo velikega zaslužka, zato je prenehal. Tako je čez čas pridobil veliko bogastvo in se vrnil k svoji družini, ki so ga pozdravili z velikim veseljem.
170 Nekega dne je oče slišal, da bi si lahko povrnil del bogastva, ki ga je izbubil, ker se je komaj vrnil iz ladij. Dve sestri sta takoj zahtevale številna razkošja, toda Lepotica si je samo želela, da se oče varno vrne domov. Na njegovo pregovarjanje pa si je zaželela rožo.
171 Že se je pripravljal, da odie, ko je videl čudovite rože in izbral eno. V tem trenutku ga je ujela Zver pri delu in oče je proseč za življenje pojanil, da je za njegovo hči. Zver ga je spustila, če mu v zameno pripelje eno od svojih hčerk, toda ona mora priti po svoji volji.
172 Ko sta prišla do dvorca je Zver vprašala, če je dekle prišla po svoji volji in odgovorila, da je. Zver je rekla očetu, da naj odide in da se ne sme nikoli več vrniti. Življenje za Lepotico je bilo prijetno. Imela je svojo sobo in nenehno so ji stregli. Zver se niti v enem trenutku ni pokazala.
173 Sčasoma sta oba vse bolj začela uživati v družbi drug drugega. Zver se je pokazala Lepotici nekega večera na vrtu in ona se je sprva zdrznila. On je to opazil in si zaželel, da se znova skrije, toda z žalostjo v njegovem glasu, se je Lepotica vseeno odločila, da ga želi gledati.
174 Preden je zapustila palačo, ji je dal prstan in rekel, da ko se želi vrniti, naj si da prstan samo na prst pred spanjem in zbudila se bo v palači. Tako je tudi bilo. V palači je ujela Zver na bolniški postelji in se razjokala. Ni si želela, da umre in mu rekla, da se bo poročila z njim.
175 Plemič je prav tako imel hčer iz prvega zakona, toda ona je z razliko od polsester bila elegantna, lepa in dobra, takšna kakršna je bila njena mama. Takoj po poroki je mačeha pokazala svoj pravi obraz, tako je prisilila pastorko, da dela vsa najtežja dela v hiši in da spi na podstrešju, na slami.
176 Deklica je kljub svoji bedi vse dobro prenašala in ni se smela pritoževati očetu, ker se je on bal mačehe. Vsak večer po napornemu dnevu je lahko sedela poleg peči, zaradi česar so jo klicali Pepelkasta, toda mlajša sestra, ki ni bila toliko zlobna jo je klicala Pepelka.
177 Nekega dne je kralj organiziral ples za svojega sina povabil vso plemstvo, tako tudi dve grdi sestri. Veselile so se plesa, zaposlene sta bili s frizuro in pripravo oblek. V pripravah jima je nesebično pomagala tudi Pepelka, ki je kot vsako drugo dekle želelo iti na ples.
178 Ko je končno prišel pomemben dan so sestre odšle na ples. Pepelka jih je pospremila s solzami v očeh in nato jo je videla njena botra, ki je bila hkrati tudi dobra vila. Žalovala je za dekletom in ko ji je Pepelka rekla, da bi si želela oditi na ples, se je botra odločila, da ji pomaga.
179 Ko je prišla v dvorano, jo je kraljev sin takoj opazil in bil navdušen nad tolikšno lepoto, kot tudi vsi ostali. Pepelka je začela plesati s princem, potem se je vsedla za mizo s polsestrami, govorila z njimi in razdelila limone ter pomaranče, ki jih je dobila za darilo od princa.
180 Trenutek pred polnočjo se je zahvalila vsem in hitro izginila. Pred hišo se je zahvalila botri in ji rekla, da bi tudi naslednji dan rada odšla na ples, ker je dobila povabilo od samega princa. Kasneje so se vrnile tudi polsestre, ki so navdušeno govorile o lepem dekletu, katere ni nihče spoznal.
181 Ni minilo dolgo, da se razdeli in tako je srednji dobil osla, najstarejši mlin in najmlajši mačka. Toda to ni bil običajen maček, ker je znal govoriti. Predlagal je gospodarju, da mu da par škornjev, vrečo in naj ga spusti, da gre v grm, zaradi česar mu zagotovo ne bo žal.
182 Takoj, ko je kralj zaslišal vpitje je pohitel iz kočije, prepoznal mačka, ki mu je prinašal daril in ukazal straži, da pomagajo mladeniču. Ko so potegnili "viteza" iz reke, maček pride k kralju in mu pravi, da so markizu Karabasu ukradli oblačila, medtem ko se je kopal.
183 Ko so se vozili v kočijo je maček odšel naprej in takoj, ko je zagledal kosce na polju, jim je rekel, da morajo potrditi, da travnik pripada markizu in če to ne storijo, jih bo Karabas zmlel kot pašteto. Kosci so se prestrašili in ko se je kralj približal, so rekli tisto kar jim je maček naročil.
184 Prav tako so storilci žitarji in tako vsi na katere so naleteli in kralj ni mogel verjeti koliko bogastva ima markiz Karabas. Maček je na koncu prišel do dvorca v katerem je živel najbolj bogat čarovnik, kateremu so pripadala vsa polja, za katera je kralj mislil, da pripadajo Karabasu.
185 Ko se je kočija približala dvorcu je prišel maček in pozdravil goste, ter rekel, da se nahajajo pred dvorcem markiza Karabasa. Kralj je bil navdušen, ker ima tako bogatega markiza v svojem kraljestvu in kraljična se je še bolj zaljubila, ko je videl, koliko je njen izbranec resnično bogat.
186 Podobna je bila svojemu očetu, ki je bil prav tako dober človek. Mamo in starejšo sestro ni nihče mogel prenašati na vasi, ker sta bili arogantni in neprijetne narave. Vsak dan se je začel, tako da je mlajša sestra morala vsaj dvakrat odidi k potoku in nositi težek vrč z vodo domov.
187 Nekega dne se je vse spremenilo, ko je na mesto, kjer je vsak dan prihajala, prišla revna ženska, ki jo je prosila za vodo, ker je bila žejna. Deklica sploh ni razmišljala, temveč je zgrabila vrč in vzlea vodo iz najbolj čistega dela potoka in ponesla vrč proti stari ženski, da bi ji bilo lažje.
188 Stara ženska je bila srečna. Toda stara ženska ni bila nihče drug, kot dobra vila, ki se je prepričala v dobroto deklice in se odločila, da ji podari veliko darilo. To je pomenilo, da vsakič, ko se bo deklica odločila spregovoriti, bo iz njenih ust padel drag kamen ali čudovit cvet.
189 Minilo je veliko časa, ko je deklica odšla od doma in ko se je vrnila, jo je pričakala mama. Takoj jo je zmerjala, ker je ni bilo dolgo, toda trenutek, ko se je začela deklica opravičevati, se je zgodilo nekaj zares čudnega. Istega trenutka, ko je spregovorila je začela liti diamante in bisere.
190 Mame ni zanimalo kaj ona govori in odločila se je, da jo pošlje in ji rekla naj odnese srebrno bučko, ne glede na to, ker je imela njo bolj rada. Ko je končno prišla do potoka, je tokrat ni dočakala stara in revna ženska, temveč vila, ki se je tokrat odločila spremeniti v princeso.
191 Vila se je prepričala v nesramnost deklice in arogantnost, zato se je odločila, da ji podari drugačno darilo, kot ga je dobila njena sestra. Zaradi grdih besed, ki jih je namenila vili, bodo vsakič, ko bo deklica spregovorila, iz njenih ust prišle žabe, vednar tudi kače.
192 Med njegovim rojstvom je bila prisotna ena vila, ki je rekla, da bo bil deček lušten in sladek, ter da mu bo podarila darilo in to je modrost, ki jo bo lahko podaril deklici v katero se bo nekega dne zaljubil. Kraljica je bila vseeno neutolažljiva in razmišljala, kako je rodila tako grdega otroka.
193 Deček je imel na glavi čopek in so ga tako tudi poimenovali. V primernem času sta se v sosednjem kraljestvu rodila otroka. To sta bili dve princesi. Starejša je bila lepa in kraljica je bila presrečna zaradi tega, toda čutila je, da bo njeno veliko veselje povzročilo zlo.
194 Vila jo je opozorila, da bo njena druga hčerka pametna, toliko da njenega zunanjega izgleda ne bo nihče niti opazil. Kraljica je bila obupana in vprašala vilo, če lahko lepi hčerki podari tudi malo več pameti. Toda vila ni mogla vplivati na njeno pamet, temveč samo na njeno lepoto.
195 Princesi sta vsak dan vse bolj rasli in ljudje so občudovali eno zaradi lepote in drugo zaradi toliko modrosti. Toda, kot so bile poudarjene njune prednosti, tako so se vse bolj izražale tudi njune slabosti. Mlajša princesa je bila vse bolj grda in starejša vse bolj neumna.
196 Starejša princesa je poleg tega, da je bila neumna, bila tudi nespretna. Kar koli je prijela v roke, ji je po nekaj sekundah padlo na tla in se razbilo. Celo ni znala piti iz kozarca in da se ne polije. Čeprav lepoto vsi vidijo, so ljudje bolj cenili mlajšo princeso, zaradi njene modrosti.
197 Najbolj si je želela žrtvovati vso svojo lepoto, za samo malo sestrine modrosti. Čutila se je nemočno in nesrečno, toda kraljica ji ni mogla pomagati. Starejša princesa je nekega dne odšla v gozd, kjer je srečala grdega dečka. To je bil mladi princ Čopko, ki je bil navdušen nad njeno lepoto.
198 Obrnil se je k njen, toda opazil je, da je neizmerno žalostna. Vprašala jo je, zaradi česa žaluje in ona mu je rekla, da se ne more sprijazniti z dejstvom, da je toliko neumna. Najbolj od vsega si je želela biti pametna in ne lepa. Čopko ji je rekel, da ji lahko on pomaga, ker ima čarobno moč.
199 Odločila je, da sprejme poroko z njim. In zgodil se je čudež. Princesa je lahko normalno govorila s Čopkom, bila je duhovita in z lahkoto je govorila o vsem. Njega je bilo strah, če ji ni morda dal preveč pameti. Ko se je princesa vrnila na dvorec, so bili vsi navdušeni nad njenim govorom.
200 Odšla se je sprehodid v gozd in pod njim se je naredila velika kuhinja, v kateri so se pripravljale jedi za velik praznik. Osebje so hiteli pripravljati in princesa jih je vprašala, kaj to pripravljajo. Osebje ji je odgovorilo, da se pripravlja praznovanje za jutrišnjo poroko kraljeviča Čopka.
201 Toda, takrat je bila še neumna in je zaradi tega pozabila na njun dogovor. Napotila se je nazaj v dvorec, toda Čopko se je pojavil pred njo. Bil je lepo oblečen in pripravljen na poroko. Pomislil je, da je ona prišla držat obljubo, toda priznala mu je, da poroke, kar se tiče nje, nikoli ne bo.
202 Menila je, da je Čopko naredil veliko napako s tem, ko ji je podaril pamet, ker je zdaj hitreje in boljše razumela stvari. Čopko ji je rekel, da razume, ker mu ona želi povedati, toda zanimalo ga je, če jo moti njegov zunanji izgled ali obstaja še nekaj, kar ji na njem ni všeč.
203 Princesa je rekla, da ima vse kvalitetne lastnosti, dobro naravo, lepo obnašanje in da je zelo duhovit. Potem ji je rekel, da ga ona lahko naredi lepšega, ker ji je med rojstvom vila podarila sposobnost, da tistega mladeniča, v katerega se bo zaljubila, lahko naredi lepšega.
204 Princesa se je tako poročila s kraljevičem Čopkom, toda njen oče ji je moral dati blagoslov. Pristal je, da on postane zet, ker je poznal od prej in drugi so o njem govorili, da je moder in duhovit. Organizirali so veliko poroko, takšno kakršno si je Čopko od začetka želel.
205 Njegova želja je bila, da bi samo umrl, ker mu je mati rekla, da bo srečen šele takrat, ko bo umrl. Te besede je, kot otrok vzel zelo resno in za svoj življenjski cilj. Med odraščanjem je Tantadruj zbiral zvonce za mučenike in z njimi zvonil od sejma do sejma, ter ga vsak mimoidoči ogovoril.
206 Tam so se mu pridružili tudi trije posebneži: Luka, Matic Hotejec in Furlan. Zaradi želje, da bi čimprej umrl, je odšel k župniku z vprašanjem, če bi umrl, če bi ga pičil modras. Odgovoril mu je, da bi se le zastrupil, umrl pa ne in da bo nekega dne že prišla njegova ura za smrt.
207 Med potjo, ko so se odpravljali spat k Hotejcu, so odšli še na pokopališče in tam našli jamo. Ugotovili so, da je ta jama namenjena Tantadruju in je bil ves srečen, da bo sedaj lahko umrl. Tako je odšel v jamo in vanjo legel, Matic je odšel zvonit, Luka in Furlan pa sta metala zemljo v jamo.
208 Medtem ko je bil Kosmač jokav otrok in nekega dne, ko je bil vprašan, mu je Tinka pokazala cmerav obraz in zato se je po šoli stepel z njo, vendar od takrat ni več jokal. Ko so naslednji dan sedeli v cerkvi pri maši, je njegov pogled uhajal k deklicam, ki so klečale malo stran od njega.
209 In res je bila, v pozni pomladi je rodila živo in zdravo punčko, ki pa je bila bebava in ko so po vasi Strežka spraševali po Tinki je zmajal z glavo in rekel, da je imela še srečo. Namreč, da je bila tako majhna in je že rodila otroka. Lahko bi bila umrla, to je pravi čudež.
210 Kakšno ime je dobila ob krstu, tega noben ni vedel, zato so jo vsi klicali Sreča. Neke počitnice je Kosmač preživel pri svojem prijatelju v Brdih. Domov je šel samo trikrat in ostal nekaj dni pri mami, Tinke pa še videl ni. Rečeno mu je bilo, da je ni iz hiše in da se na skrivaj odpravlja v svet.
211 Njena mati je ob temu občutila veliko žalost in celo zimo je bolehala, ter nato spomladi umrla. Tako je Strežek ostal sam s Srečo, Tinka pa jima je pošiljala vsak mesec denar. Sreča pa je rasla in rasla, shodila in iz dneva v dan postajala vse bolj nasilnejša, da jo je Strežek komaj krotil.
212 Za to so izvedeli vsi meščani, ki so je jim posmehovali in fanta zbadali z besedami, da sedaj ne bo ne kmet, ne gospod. Najbolj se mu je pa posmehoval vaški bogataš, Modrijanov Ludvik. Nekega dne, ko je fant skupaj z očetom žagal drva na dvorišču, je prišel mimo prav Modrijan.
213 Oče ga je nekaj časa samo tiho poslušal, nato pa je Modrijanu zabrusil kar mu je šlo, vendar mu z besedami ni prišel do živega. Zvečer se je oče odločil, da odideta skupaj s sinom v Tolmin na gimnazijo, da se bo sin učil in bo izšolan, ter da bo imel vsaj nekaj denarja.
214 Fant nad tem ni bil preveč navdušen. Oče mu je še zaupal, da bo mama kmalu umrla, saj že devet let boleha za jetiko. Ta novica ga je zelo prizadela in šokirala, zato je materi obljubil, da se bo učil, saj je bila to njena zadnja želja. In kar je obljubil, je tudi storil.
215 S pomladjo pa se začne košnja in fant začne pomagati pri opravilih. Ponoči se večkrat pretihotapi na zborovanja tajne protifašistične organizacije. Zaveda se nevarnosti, ki jim grozi, zato ga je strah, ko pomisli na shod, ki se bo odvijal na Banjški planoti. Junija je na vseh izpitih uspešen.
216 Naslednjega jutra pa umre mama, zato se ne udeleži tajnega shoda. Na dan materinega pogreba ostane doma, saj nima primernih oblačil. Zato skupaj s sosedom Trnarjem in s Kadetko pospravljajo mamine stvari. Nato pridejo karabinjeri in fanta odpeljejo, saj je obtožen delovanja proti domovini Italiji.
217 Sprejel je povabilo svojega prijatelja iz otroštva, da mu s svojo družbo olajša bolezen. Opazoval je staro stavbo in nevarno razpokano steno in razburilo ga je tiho ter globoko jezero okoli dvorca. Odšel je v dvorec in v njegove mračne prostore. Vse se mu je zelo mračno in žalostno.
218 Osamila se je in ni želela družbe. Pripovedovalec si je prizadeval ublažiti melanholijo Usheru. Skupaj sta brala skrivnostne knjige in slikala. Usher je želel naslikati idejo – idealno lepoto povezano s terorjem. Rad je igral na kitaro in prišla do novih in osupljivih zmogljivosti.
219 Nekega dne je Usher obvestil gosta, da Madeline ni več med živimi in da bo v skladu s takratnim obrednim običajem truplo hranil štirinajst dni v kleti objekta pred končnim pokopom. Nastavila sta pokrov in ga pribila, zaprla železna vrata, odšla z naporom, v ne manj mračne zgornje hišne prostore.
220 Trpel je zaradi hude duševne zmedenosti in čutil, da prihaja zlo. Usherov strah je prerasel tudi na gosta. Toda nato neke nevihtne noči razuzdane v grozi in lepoti, sta se zgrozila. V dvorcu se začnejo dogajati čudne stvari, takšne kakršne je opisal pisatelj, katero knjigo sta prebrala.
221 Usher se je vsedel na stol, še vedno otrdel kot kamen. Madeline je bila živa zakopana in nato je po grenkem boju prišla iz krste. Stala je pri vratih vsa krvava. Pripovedovalec pobegne iz prostora, iz gradu, prestrašen ker se Roderick in Madeline Usher mrtva zrušita na tla.
222 Njemu in pisatelju je skupna ljubezen do knjig. Spoznala sta se v knjižnici in se potem odločila, da skupaj živita v Parizu. Bila sta odrezana od sveta. Nista sprejemala obiskovalcev in največ sta se družila s seboj in s knjigami. Dupin je najbolj ljubil noč in pisatelj se je v tem strinjal.
223 Truplo hčere, ki je bila zadavljena je bila najdena v dimniku in materi so prerezali grlo, tako da se je njena glava ločila od telesa, ko so truplo premaknili. Ta zgodba je bila tudi v časopisu, ki sta ga prebrala. Ni bilo nobenih znakov, kdo je morilec in dan kasneje so objavili pričevanja prič.
224 Večina od njih je sovpadala v vsem, razen pri nekaj stvareh. Nekateri so trdili, da se je mama ukvarjala z vedeževanjem, toda drugi so to zanikali. Tisti, ki so prvi vstopili v hišo, v iskanje matere in hčerke, so zaslišali dva glasova. Eden je bil osoren in drugi prodirajoč.
225 Policija je trkala v temi, ker niso bili prepričani, da gre za umor. Truplo hčerke, ki je bila v dimniku, je bilo potolčeno in razkosano, mama pa je imela zlomljene kosti in njeno grlo je bilo verjetno prerezano z britvico. Aretiran je bil Adoplhe Le Bon, čeprav se zdi, da ga nič ne bremeni.
226 Poznal je delo policije in hitro je dobil potrebna dovoljenja, da začneta sama svojo preiskavo. Odšla sta na mesto umora in vse pregledala. Pisatelju ni bila jasna pozornost, s katero je Dupin ogledoval hišo. Pisatelj v hiši ni opazil nič drugače od tistega, kar je bilo napisano v časopisu.
227 Zanimalo ga je samo, če je pisatelj opazil nekaj nenavadnega. Dupin je menil, da so časopisi krivi za mnenje policije, da je ta primer nerešljiv. Časopis je navedel pomanjkanje motivov za umor, različne izjave o tem, komu pripadajo glasovi in zaradi tega policija meni, da za to skrivnost ni rešitve.
228 Dupin je dejal, da bo prišlo ali pa je že prišlo do rešitve tega umora. Pisatelj je bil začuden in Dupin nato pravi, da pričakuje tega storilca ali vsaj sostorilca. Glede na to, da je bilo potrebno njega zadržati, ko pride policija, je vsak od njih vzel pištolo. Dupin je nadaljeval monolog o umoru.
229 Vsi so vedno pokazali na jezik, ki ni njihov, čeprav ga morda niso nikoli slišali. Prav tako je ugotovil, da so storilci pobegnili skozi okno, potem ko jih je temeljito preučil. Že je sam ugotovil tudi način vstopa in način izstopa iz hiše, toda oboje je zahtevalo veliko spretnost storilca.
230 Dupin je pokazal njegovo mnenje za napačnega, ker bi priče lahko prepoznale državljanstvo norca in še k temu je Dupin vzel lase, ki so bile v rokah matere. Ti lasje nisi bili podobni človeškim lasem, kot tudi ne prstni odtisi na hčerkinem vratu niso bili odtisi človeških rok.
231 Dal je oglas v časopis, da ima v svojem stanovanju orangutana, ki pripada malteškemu mornarju. Do tega zaključka je prišel, ko je našel trak zavezan v določen vozel, ki ga znajo mornarji zavezati, posebno Maltežani. Njegovi sumi so postali realni, ko sta zaslišala korake.
232 Ponudil jima je denar, kot nagrado za najditev živali. Namesto denarja, mu je Dupin povedal vse o umoru v ulici Morgue. Šel je k vratom in jih zaklenil, ter svojo pištolo je odložil na mizo. Mornar jima je pripovedoval, da je ulovil žival s svojim prijateljem, ki je umrl.
233 Ko je posegel po biču, je žival pobegnila skozi okno. Mornar ji je sledil in orangutanova pozornost je padla na osvetljeno okno hiše v ulici Morgue. Tam se je zgodil umor, točno tako, kot ga je Dupin napovedal. Kasneje je lastnik sam ulovil orangutana in Le Bon je bil izpuščen na prostost.
234 Dogovorili so se, da v nobenem primeru ne sme nihče vstopiti, prav tako ne izstopiti. Predajali so se užitkom in bili brez misli na hudo bolezen ter zunanji svet. Za zabavo je poskrbel princ, ki je pripeljal improvizatorje, plesalce, glasbenike in seveda vino ter lepotice.
235 Izjema je bila zadnja sedma soba, ki je imela preprogo in žametne zavese v črni barvi, okna pa so bila krvavordeče barve. Vse skupaj je bilo zelo skrivnostno osvetljeno in rdeča svetloba v zadnji sobi je marsikoga izgnala iz nje. V tej sobi pa je bila tudi velikanska ura iz ebenovine.
236 Na zabavi je bil tudi knez, ki je imel zelo nenavaden, a prefinjen občutek za estetiko. Sam je določil maske za ta čudoviti ples in bile so zares zelo čudne, veliko je bilo tudi sijaja in blišča v njih. Bile so pisane postave z dodatnimi udi, take kot bi bile ideje nekega blazneža.
237 Veliko je bilo tudi šaljivega, lepega in takšnega, kar vzbuja gnus. Te sanjske postave so se premikale po sobah, orkester pa je igral in zabava je bila popolna. Ljudje so plesali, kot še nikoli prej, pri tem pa jih je oblivala svetloba iz sob, le v rdečo si noben ni upal iti.
238 Ko je bila ura polnoč, so opazili maskirano postavo, ki sicer ni spadala mednje. Ta maska je zbujala strah, grozo in gnus. Vse navzoče je prekašala po svoji nenavadnosti in prekoračila je tudi marsikatero mejo, ker se navzočim njena oprava ni zdela ne duhovita, ne spodobna.
239 Začutil je gnus in grozo, ter masko nagovoril z besedami, kako si upa žaliti s tako bogokletno šalo. Ukazal je, naj ji snamejo masko iz obraza, da bodo videli, koga je treba obesiti. Ljudje so planili proti maski, vendar so se zaradi nekega čudnega strahu kmalu ustavili.
240 Ko jim je postajalo boljše, so tako bili vse bolj zgovorni in klepetavi in tudi bolj veseli. Skupaj s tem so se začeli tudi hvaliti. Van se je začel hvaliti, da je močen in mogočen, vendar v primerjavi s tem je rekel, da bi lahko odnesel Bobija iz sobe skupaj s posteljo.
241 Govorile so ji, da nosi mamine čevlje, ker so mamo videli na tržnici v prav takšnih čevljih, ko je prodajala borovnice. Na koncu so vsi počasi potonili v sanje, v hvaljenje kaj vse imajo in kritizirali Tinko, da ona nima nič. Nad fantovimi posteljami so visele slike ptic.
242 Naslednje jutro so zdravniki prišli pregledati majhne paciente in so bili presenečeni, ko nad posteljami hvalečih ni bilo slik ptic. Tudi otroci so opazili, da ni slik nad njihovimi posteljami in nič jim ni bilo jasno. Obrnili so se proti Tinki in nad njeno posteljo so bile vse slike ptic.
243 Razširila je roke in vse ptice s slik so ji poletele v naročje in ona jih je znova usmerila nad postelje svojih prijateljev. Tako je vse bilo, kot prej. Zdravniki so odšli naprej in otroci so pregovorili Tinko, da jim nekaj pove. Odločila se je, da jim pove vse o lutki iz cunj in lepi beli mački.
244 Hiše so lepe in urejene, dvorišča prav tako in ceste. Vse je tako, kot mora biti, na svojem mestu. Edino otroci so se izkazali v njihovi neurejenosti. Toda otroci niso umazani in neurejeni, oni so urejeni, umiti in počesani, ampak puščajo copate povsod naokoli. Nikoli jih ne pospravijo.
245 Takrat copate iščejo po celi hiši in pogosto jih najdejo na različnih mestih. Zgodi se tudi, da en copat najdejo v enem prostoru in drugo v drugem. In nekega jutra se je zgodilo, da je Janez iskal svoje copate in nikakor ni mogel najti niti ene. Mama mu je rekla, da mu je copate odnesla Muca.
246 Vsem so izginile copate. Otroci so tako, kot vsak dan pili svojo belo kavo za mizo, ko je Janez poklical Špelo k sebi. Toda oni ni mogla priti, ker ni imela copat. Niti Janez ni mogel priti do Špele, ker niti on ni imel copat. Vsi otroci so morali ostati doma, ker niti eden od njih ni imel copat.
247 Šele, ko je postalo topleje in ko je bilo sonce visoko na nebu, so otroci odšli ven bosi. Jurček je dal predlog in nato so se vsi skupaj dogovorili, da morajo najti Muco Copatarico, ki jim je vsem ukradla copate. Kmalu so jo našli. Muca je živela v gozdu, v hiši z rdečo streho.
248 Na vratih je bil napis Muca Copatarica. Muca je povabila otroke, da vstopijo. Ko so vstopili v hišo, so bili začudeni. Na policah so bili porazdeljeni njihovi copati. Toda, ko jim je Muca rekla, da naj vsak najde in vzame svoje, so otroci ostali zmedeni, ker so komaj prepoznali svoje copate.
249 Bobek se je bal vrniti domov bos, brez copatov, ker je bilo sedaj že mrzlo zunaj. Bal se je, da se ne prehladi. Nato mu je Muca prinesla čiste in zakrpane copate in mu obljubila, da mu bo za zimo naredila nove, da jih bo imel, ko zapade sneg. Nove copate so si zaželeli tudi vsi ostali otroci.
250 Imela je šotor in šotor je bil v bistvu njen rumeni dežnik, ki ga je odprla. Veselila se je in skakala okoli majhnega rumenega dežnika in se igrala z majhno rdečo žogo. Jelkini starši, teta, babica in dedek so skrbno bdeli nad deklico, da ne bi izgubila žoge, ker je bila žoga nova.
251 Jelka je sedela pod svojim dežnikom in ko so vsi začeli kazati na njo s prstom, ter jo spraševali, kje je žoga, je ona zaprla oči, zakrila obraz z dežnikom in zašepetala v njen dežnik, da lahko postane balon. In to se je zgodilo. Dežnik se je napel in postal bolj izrazit.
252 Dežnik se je vse bolj dvigoval in Jelka je še vedno v daljavi slišala glasove svojih najbližjih. Zaprtih oči se je vprašala, kam jo bo odpeljal dežnik. Kmalu so bili vsi na cesti in gledali, kako Jelko nosi dežnik vse bolj, v oblake. Ko je odprla oči, se je Jelka nahajala visoko v zraku.
253 Na cvetličnem vrtu so rasli čudoviti klobuki v različnih barvah. Jelka je zaprla dežnik in mislila, da je sama. Zelo je bila vesela, ko je videla otroke in to tiste iz njene ulice, s katerimi se ni smela igrati. Otroci so jo prosili, naj ostane z njimi in odločila se je ostati.
254 Lahko je videl, kje je Jelkina žoga in ji rekel, da se nahaja na drugi strani potoka in da se je zataknila ob kamen. Odločil se je, da si zaviha nogavice in Jelki prinese žogo. Takoj po tem, so otroci rekli Jelki naj si izbere en klobuk, toda ni želela storiti tega, ker je imela svoj dežnik.
255 Ko se je vrnila, je iz zraka še vedno videla svojo družino, kako stojijo na cesti in čakajo jezno Jelko. Ko se je spustila, je Jelka takoj dala žogo babici v žep, mami je dala klobuk in počutila se je, kot najboljša mama v celi Ljubljani. Še naprej je podarjala klobuke vsakomur.
256 Dedek je postal general, kar si je želel celo življenje, babica se je pomladila, ko si je dala klobuk na glavo in si odvezala šal. Oče je postal diplomirani profesor in teta znana filmska igralka. Teta je bila posebno navdušena, ker bodo njene fotografije na naslovnici znane nacionalne revije.
257 Hiše so lepe in urejene, dvorišča prav tako in ceste. Vse je tako, kot mora biti, na svojem mestu. Edino otroci so se izkazali v njihovi neurejenosti. Toda otroci niso umazani in neurejeni, oni so urejeni, umiti in počesani, ampak puščajo copate povsod naokoli. Nikoli jih ne pospravijo.
258 Takrat copate iščejo po celi hiši in pogosto jih najdejo na različnih mestih. Zgodi se tudi, da en copat najdejo v enem prostoru in drugo v drugem. In nekega jutra se je zgodilo, da je Janez iskal svoje copate in nikakor ni mogel najti niti ene. Mama mu je rekla, da mu je copate odnesla Muca.
259 Vsem so izginile copate. Otroci so tako, kot vsak dan pili svojo belo kavo za mizo, ko je Janez poklical Špelo k sebi. Toda oni ni mogla priti, ker ni imela copat. Niti Janez ni mogel priti do Špele, ker niti on ni imel copat. Vsi otroci so morali ostati doma, ker niti eden od njih ni imel copat.
260 Šele, ko je postalo topleje in ko je bilo sonce visoko na nebu, so otroci odšli ven bosi. Jurček je dal predlog in nato so se vsi skupaj dogovorili, da morajo najti Muco Copatarico, ki jim je vsem ukradla copate. Kmalu so jo našli. Muca je živela v gozdu, v hiši z rdečo streho.
261 Na vratih je bil napis Muca Copatarica. Muca je povabila otroke, da vstopijo. Ko so vstopili v hišo, so bili začudeni. Na policah so bili porazdeljeni njihovi copati. Toda, ko jim je Muca rekla, da naj vsak najde in vzame svoje, so otroci ostali zmedeni, ker so komaj prepoznali svoje copate.
262 Bobek se je bal vrniti domov bos, brez copatov, ker je bilo sedaj že mrzlo zunaj. Bal se je, da se ne prehladi. Nato mu je Muca prinesla čiste in zakrpane copate in mu obljubila, da mu bo za zimo naredila nove, da jih bo imel, ko zapade sneg. Nove copate so si zaželeli tudi vsi ostali otroci.
263 Kapitan Degans jo je zapustil svoji sestri na skrb in je odpotoval v Afriko, kjer je tudi umrl. Theresa je preživela otroštvo s Camillom in to je bilo pravzaprav dolgočasno in monotono. Uspelo ji je prikriti svojo živost in moč, da se je prilagodila bolnemu Camillu in njegovemu ritmu.
264 Njun zakon je bil miren in dolgočasen in Theresa se mu je s svojo apatijo prilagodila. Tako je njeno življenje bil sam obstoj. Therese ni ničesar moglo dvigniti od mrtvih. Niso je veselili niti zakon, niti delo v trgovini in niti srečanja s prijatelji, ki so se običajno odvijala ob četrtkih.
265 Nekega večera, nekega četrtka je Camille pripeljal na večerjo svojega starega šolskega prijatelja Laurenta. Takoj je opazil Thereso in ugotovil, da jo je zelo lahko osvojiti. Ker je bilo njegovo življenje prijetno in brezskrbno je tako želel v njega vključiti Thereso, s katero bi se zabaval.
266 V dogovoru s Camillom Laurent je morala naslikati njegov portret in v tem času se je odločil, kako bo zapeljal Therese. Zavedel jo je, da postane njegova ljubica. Tako se je Therese zbudila, njeno sedanjo življenje jo je tako izmučilo, da je zdaj resnično uživala v vseh svojih čutih.
267 Ko Laurent ni več mogel oditi iz pisarne, so njihova srečanja postajala redkejša in s tem še toliko bolj krepka sla in želja po Therese. Camille je bil njuna glavna ovira, ker se nista mogla srečati, kadar sta želela, zato se ga odločita rešiti in potem ustvariti skupno življenje.
268 Ko sta odšla na izlet se Laurent odloči, da utopi Camilla, toda tega ni ničesar rekel Therese. Therese takrat prevzame vročina in Laurent se v tem času pretvarja, kot pravi družinski prijatelj. Laurent se odloči pogledati Camilla v mrvašnico in ga ta slika mori v nočnih morah.
269 Gospa Raquin se strinja s poroko in meni, da je to dobra ideja. Toda takrat pridejo dnevi groze za Laurenta in Therese. Noči preživljata brez spanja, ker le sedita v postelji od strahu za Camillom, medtem ko dneve preživljata v skrbeh za gospo Raquin zaradi občutka krivde.
270 Laurent se odloči, da bi bilo najboljše, da najame studio in skuša slikati, v mnenju, da bo zmanjšal svoje težave. Toda ugotovi, da nikakor ne more pobegniti od Therese in mrtvega lika Camilla. Njegove slike vsebujejo le Camillov lik in vedno se vrača k ljubljeni Therese.
271 Nana je prikazana, kot brezobzirna in hladna ženska, ki uničuje moška srca in jih izkoristi, samo zato, da bi zadovoljila svoje potrebe in cilje, zatem je prikazana, kot mati in na koncu v eni osebi, ki je prikazana, kot obupana ženska, kot ena izmed pariških žensk, ki na ulicah iščejo strast.
272 Njen nasmeh je očaral moške. Zola v svojem romanu Nano se obsoja, čeprav se nemoralno prostituira in menja moške. Opravičuje njena dejanja. Opisal jo je, kot dekle, ki zaradi svojih ljubimcev ni uspela odrasti, vendar hkrati njena nemoralnost jo je davila in zaradi nje propadala.
273 Zola je Nano predstavil s pomočjo njenih ljubezenskih iger zelo realno in to je glavni temelj in odhod naturalizma. Svoje ljubimce Muffata in Steinera je Nana prenašala samo zato, ker je rabila njun denar. Od njih je vzela zlato, živela v sedanjosti in ni razmišljala o prihodnosti in posledicah.
274 Kadar se pojavi Fontan in ko se srečata pri Nani, se pojavi nov občutek, občutek ljubezni. Prej je ta občutek zanemarjala, vendar v tem odnosu je on tako močen, kar jo pripelje do zaljubljenosti in kasneje na propad. Sanjala je o popolni sreči s Fontanom in posledično utrpela vse njegove brce.
275 Od vseh svojih ljubimcev je Nana na koncu povlekla korist, ampak čeprav se je prostituirala za zlato in denar, je imela svoj ponos. Bila je prebrisana in je vedela, kako dobiti najboljšo korist od svojih ljubimcev. Najhuje je tu opravil grof Muffat, ker je ostal zaradi Nane brez razuma.
276 Nana ni prenašala bogatih in spoštovanih žensk, ker jih je imela za iste, kot je bila ona, vendar to tako, da jih nihče ne vidi, daleč od javnosti. Čeprav je od svojih ljubimcev pridobila veliko bogastvo, s tem ni znala razpolagati, kar jo je prineslo v revščino in propad.
277 Vsi delajo v rudniku razen dveh najmlajših in Alzira, ki je bila grbasta in je ostala doma, da pomaga. Kljub temu, da je družina delala po cele dneve komaj shaja, pogosto so lačni in denar si morajo sposojati. Preobrat v delu je dogodek, ko v mesto pride mladenič Etienne.
278 To je bil mladenič, ki je sledil mednarodnim idejam in ljubil je zbirati ljudi za v stavko. Mladenič je tako vplival tudi na delavce v rudniku Vore in vsi so odšli stavkat. Namesto sistema se je stavka končala z medsebojnimi konflikti rudarjev, ker nekateri niso bili odločeni za vstop v stavko.
279 Zgodba se končuje tako, da oni zagozdeni ostanejo v rudniku. Etienne ubije nasprotnika in Katarina nekaj časa kasneje umre od lagote in izčrpanosti. Roman se konča tragično. Eden od rudarjev Rus Suvarin se odloči, da poškoduje okna in žerjav, ki je potegnila rudarje iz rudnika.
280 V resnici je bila zelo igriva in imela je bujno domišljijo, toda nikoli se ni postavljala pred drugimi. Poleg o prijateljstvu zgodba prikaže skrb Pikice za ostale. To je mogoče opaziti, ko je želela pomagati guvernanti Krunici pri zbiranju denarja, ki ga je dala svojemu zaročencu Markotu.
281 Najprej je o tem obvestil služkinjo Berto in ji dal natančne nasvete, kako se braniti pred vsiljivci. Vse se je na koncu dobro končalo in Berta je bila nagrajena za svoj pogum. Tonček je bil nagrajen s tem, ker je gospod Pogge zaposlil njegovo mater, kot novo guvernanto.
282 To je zgodba o revni in bogati družini, ki se sooča z vsakdanjimi problemi pri vzgoji otrok. Po eni strani je Tončkovo življenje težko zaradi bolezni njegove mame, ki ji je uspelo, da si opomore, ter po drugi strani je Pikici težko zaradi tega, ker njena mama ne skrbi dovolj za njo.
283 Gospod Pogge se je odločil prevzeti stvari v svoje roke in je naredil najboljšo odločitev za obe družini. Zaposlil je Tončkovo mamo, svoji majhni Pikici je dovolil druženje z njenim najboljšimi prijateljem Tončkom, ter svoji ženi ni dal pravice do glasu, ker je ni preveč zanimala vzgoja otrok.
284 Božič se je čutil v zraku. Učenci višjih razredov so odšli na goro Olimp, skrivnostni hrib, kjer se v skladu z zgodbo nahajajo skrivnostni germanski kamni, medtem ko so mlajši učenci ostali v svojih sobah. Johhny Trotz je bil avtor božične predstave in Martin Thaler je bil slikar prizorov.
285 Nekadilca zanima, zakaj so dečki iz šole ugrabili Kreuzkamma, zato mu je Johnny povedal zgodbo, da so oni ukradli zastavo in jo vrnili, vendar raztrgano. Dečki so odšli proti Egerlandu, toda na poti so srečali dečke iz tretjega razreda in jim rekli, da naj bodo čez petnajst minut v Majurski ulici.
286 Svetuje jim naj izberejo enega, ki se bo boril z enim fantom iz realke. Dečki so se strinjali s tem in predstavljal jih bo Matthias. Zmenili so se, če oni zmagajo, morajo spustiti Rudija in vrniti beležko, brez kakršnih koli pogojev in če izgubijo, potem se bodo ponovno pogajali.
287 Dečki so zmagali pred dečki iz realke. Po boju so se dečki približevali šoli. Na vhodu jih je čakal lep Teodor, kateremu so rekli, da so bili v kinu. Teodor jih je odpeljal k zdravniku Bokhu. Prosil jih je, da preberejo pravila hišnega reda, ki se lahko uporabljajo v njihovem primeru.
288 To je bil njegov prijatelj, ki je ravnatelju povedal, kaj se dogaja z dečkom. Ta dva prijatelja sta se družila tudi po šoli, nista se ločila, niti ko se je eden od njiju poročil. Ampak nato mu je žena rodila otroka. Otrok je umrl in nedolgo zatem še žena. Dan po pogrebu je njegov prijatelj izginil.
289 Dečki so šepetali med seboj in govorili o ravnatelju Grunkernu, ki vsako leto pove isto šalo o Luni. Po večernici, so vsi odšli v svoje sobe in uro kasneje se vrata spalnice številke II naglo odprejo in notri gredo duhovi. To so bili pravzaprav maturantje, ki so na sebe dali rjuhe.
290 Vendar pa je profesor vedno govoril stvari, ki so se jim morali smejati. Nekaj eksternistov so spravili Ulija v koš za papir, ki so ga obesili na dve kljuki, ki so se uporabljale za obešanje geografskih zemljevidov. Matthias mu ni mogel pomagati, ker so ga v tem času zadrževali štirje dečki.
291 Profesor Kreuzkamm se je obnašal, kot da se ni nič zgodilo. Ulija je opazil šele, ko ga je poklical, da črkuje besedo. Naslednja stvar, ki jo je rekel, je bila: Za vsako zlo, ki se zgodi, niso krivi le tisti, ki so to naredili, temveč tudi tisti, ki tega niso preprečili.
292 Vsi so bili zadovoljni. Toda ob treh je Uli izginil. Odšel je na igrišče in se povzpel na gimnastične lestve in visoko nad glavo je držal odprt dežnik. Želel je pokazati, da ni strahopetec in skočil z lestve. Štiri prijatelji so se zbrali okoli Ulija in Matthias je klečal pred njim.
293 Johnnyjeva predstava je potekala odlično in Justus je predstavil Roberta, kot novega šolskega zdravnika. Prišel je tudi božični večer, dan ko so se učenci vrnili domov. Vsi so odšli domov, razen Johnnyja, Ulija in Martina, ki še vedno ni priznal svojim prijateljem, da ne gre domov.
294 V epilogu se zopet javi pisatelj, ki se je vrnil v Berlin in nam želi povedati o svojem srečanju z Johnnyjem in trgovskim pomorskim častnikom. Pisatelj mi je povedal, da se spominja vseh dogajanj izpred dveh let in Johnny mu pove, da je Martin še vedno najpametnejši učenec v razredu.
295 Ravnateljica ju je poslala tudi k vaškemu fotografu, da ju je slikal in naročila naj fotografije pošljeta staršem, vendar tega nista storili. V šolske zvezke sta si zapisovali svoje navade, najljubšo hrano, imena prijateljev, ter pot do šole. Po koncu počitnic pa sta se zamenjali in vrnili domov.
296 Mati se je čudila temu, da jo mora ponovno učiti kuhati. Lota je kmalu opazila, da se okoli njenega očeta vrti neka ženska po imenu Irena Gerlach, ki je imela načrt, da se bo poročila z njenim očetom Ludvikom Palfijem. Gospod Palfi je to tudi povedal svoji hčerki in ona se je močno prestrašila.
297 Od vsega tega pa je Lota zbolela in dobila visoko vročino. Oče je dneve in noči bedel ob njeni postelji, zdravnik pa mu je rekel, da je deklica doživela živčni zlom. V istem času je Munchnu urednik časopisa, pri katerem je delala Lotina mama, pokazal gospe Kerner fotografije deklic iz počitnic.
298 Luiza ji je povedala, da ji Lota že nekaj časa ni ničesar pisala, zato je mati poklicala očeta na Dunaj, svojega bivšega moža. Izvedela je, da je Lota zelo bolna, zato sta se naslednjega dne zjutraj obe odpravili na Dunaj. Ko je Lota zagledala mamo, je nemudoma ozdravela.
299 Ob pihanju svečk sta si obe deklici zaželeli, da bi vsi skupaj živeli. Oče in mati sta se pogovorila glede tega in spoznala, da se imata še vedno rada in da bosta še enkrat poskusila živeti skupaj. Poročila sta se in po poroki, so se skupaj odpravili v šolo in tam vpisali še Loto.
300 Vsi so bili zelo presenečeni, ko so zagledali dvojčici, celo tako da je pouk zastal. Ko so prišli domov, jih je čakalo še eno presenečenje. Namreč gospod Palfi je preselil svoj atelje v sosednje stanovanje, da bo lahko družina skozi stene vsak dan slišala njegovo glasbo, ki jo bo ustvarjal.
301 Niso bili bogati, vendar so živeli dobro in pošteno. Mama je bila frizerka in je delala doma. Pogosto ji je vskočil med delom in si tako opral glavo. Pomagal je mami, ko je prišel, samo v delu ne, pomagal ji je doma, ko je bila bolana in ni mogla kuhati, oprati perila in čistiti.
302 Emila so dvignili in on je vojvodi narisal brke in pobarval nos. In dokler je bil v barvanju, je naletel na stražarja Jeschki in v zadnjem trenutku se otroci razbežijo. Pri Emilu je ostal dvom, če ga je mestni stražar videl. Šola se je končala in začele so se šolske počitnice.
303 Mama pošlje denar za babico, kot pomoč, nekaj malega je shranila in da Emilu zraven še dvajset mark za drobnarije. Na poti do železniške postaje mam Emilu da nasvete, kako naj se obnaša v času potovanja in na obisku pri sestri. Posebej ga opozori na denar, ki ga nosi s sabo.
304 Po nekaj postankih, Emil ostane sam z gospodom, ki se je predstavil z imenom Grundeis. Emil je opazil, da ima gospod togi klobuk, s katerim je deloval bolj strog in skrivnosten. Emilu je bil skrivnostni gospod takoj čuden in odide do kopalnice z namenom, da dobro skrije denar.
305 Vsi ga lovijo in so mu za petami, Emila muči strašna nočna mora in zbudi se v znoju. Ko se prebudi človeka s klobukom ni bilo več. In ni bilo tudi Emilovega denarja. Emila zagrabi panika in razmišlja kaj naj sedaj. Mama se je trudila, da bi prihranila nekaj denarja in zdaj ga ni več bilo.
306 Emil sliši, da se vlak ustavlja, ker prihaja na eno od postaj. Z glavo čez okno preverja v upanju, da bo v množici ljudi zagledal človeka s togim klobukom. In zagleda ga. Živahno gre iz vlaka in začne ga iskati. Babica in Poni medtem čakata Emila na dogovorjenem mestu in njega ni.
307 Emil mu pove svojo zgodbo in se odloči, da mu pomaga. Pripelje skupino otrok in vsi skupaj odidejo v iskanje za gospodom Grundeisom, kateri je ukradel Emilov denar. Vsi skupaj naredijo celoten načrt detektivskega dela in vsak ima svoje dolžnosti. Morajo vrniti Emilov denar in oropati roparja.
308 Iščejo svojo sled do hotela in ugotovijo, kje bodo ostali. Emil je medtem javil babici, da naj ne skrbi o tem, da bo prišel kasneje. Sporočilo dobi njegova sestrična Poni in se hitro pridruži v družbo, vendar kmalu odide nazaj domov, ki govori, da ta posel ni primeren za deklice.
309 Bil je strokovnjak za eksplozive in je dobil nalogo, da razstreli pomemben most za sovražnikovo črto. Tako se je Robert Jordan napotil pod vodstvom članov republikanskih gverilcev Anselma do ene skupine gverilcev, ki so bili pod vodstvom Pabla in so mu oni mogli pomagati pri tej akciji.
310 Vsem iz svoje ekipe je ostal v spominu po tem, ker se je zelo bal smrti. Robert je v taboru srečal še cigana Rafaela in dekle Marijo, Pilar – Pablovo ženo. Robert je bil še posebej navdušen nad Marijo, dekletom ki je imela samo devetnajst let in katero so gverilci rešili v napadu na vlak.
311 Ostala je sama brez staršev, ki so jih ubili fašisti in je bila zapuščena. Ko so jo gverilci rešili, je bila v zelo slabem stanju. Ni želela govoriti in dneve je preživela v joku. Toda Pilar ji je veliko pomagala, da to premaga in je bila postopoma vse boljša in boljša.
312 Vse to je pripeljalo do konflikta med Pablom in Robertom in vsi ostali, ki so morali sodelovati v akciji, so bili na strani Roberta in Pablove žene, ki se je bila pripravljena boriti za Republiko in je menila, da je cela akcija upravičena in Pablota šteje za strahopetca.
313 Hitro so zavzeli mesto in pokazali so tudi veliko krutost do fašistov, ki so se zatekli tja. Ko je Pilar končala svojo zgodbo, je bil Robert navdušen. Želel si je, da bi znal dobro pisati in da bi lahko napisal eno takšno zgodbo, v kateri bi povedal vse, kar so oni dosegli.
314 El Sordova skupina je bila na koncu zadolžena za nakup konjev in ko so se dogovorili do najmanjše podrobnosti, so se vrnili v svoj tabor. Zunaj je začel padati sneg, čeprav je bil že maj. Čas je pokazal svojo muhavo stran in se spremenil. Ko so se vrnili v jamo, so tam srečali pijanega Pabla.
315 Robert se je takoj skregal z njim in Pablo si je potem premislil in se odločil, da se priključi organizirani skupini napada. Robert je Pabla gledal z nezaupanjem, zaradi tega, ker si je tako hitro premislil in potem se je spomnil svojih začetkov, ko je prispel v Španijo.
316 Pablo se je nato odločil, da bi zavedel patruljo. Po tem dogodku so se v ekipo naselili strah in tesnoba. Robert Jordan je vedel, da po tem, mora biti most porušen takoj naslednji dan, ne glede na dogovor prej. Takoj je poslal enega gverilca, da prenese sporočilo, da se mora akcija takoj začeti.
317 Namreč on se je boril v Ameriški državljanski vojni. Spomnil se je tudi svojega očeta, ki je storil samomor. Razmišljal je o tem, da bi na nekateri način to lahko razumel, toda ne more sprejeti. Marija je to noč preživela za zadnjo noč z Robertom in skupaj sta razmišljala o prihodnosti.
318 Toda takrat je zagledal Marijin obraz in se spomnil, da je spoznal tudi dobre ljudi. Odločil se je narediti napad na most, s tistim, kar mu je ostalo. Odločil se je, da ga napade z ročnimi bombami in pri tem mu bo pomagal Anselmo. Nato je začel dvomiti v izvedljivost, ki bi se mogla zgoditi ponoči.
319 Nato se zgodi sprememba v celotni zgodbi. Pride Pablo s še devetimi borci. Prevzela ga je slabost, ko je zapustil skupino in je želel, da se znebi Pablovih stvari. Odločil se je, da vse tvega in se vrne nazaj, ter pomaga skupini. Zgodaj zjutraj se je zaslišal zvok letalskih bomb.
320 To je bil znak, da se mora akcija začeti. Gverilci so se razdelili v dve skupini in začeli z napadom. Pablo in Pilar sta vodila skupino in Robert je bil zadolžen za postavljanje eksploziva. Odpravili so fašistično stražo in ko se je zaslišal zvok tankov, se je Robert odločil, da poruši most.
321 V času akcije je Anselmo umrl, toda uspeh je bil skoraj zagotovljen. Tanki so bili zaustavljeni pred mostom in gverilci so se umaknili v hribe. Toda nato Robetovega konja zadene tankovski strel. Robert si je zlomil nogo in ker ni mogel iti naprej, so se odločili, da ga pustijo.
322 Opazoval je naravo okoli sebe in čakal na prihod fašistov. Misli so mu bežale na razmišljanje o samomoru, ker ni želel biti ujetnik ali ubit od fašistov. Toda samomora ni sprejemal in je bil srečen, ko je zagledal fašistično konjenico. Z zadnjimi močmi je upočasnil njihov napredek.
323 V nekem kraju, kjer je prebival, je spoznal bolničarko Miss Barkley, v katero se je zaljubil. Kljub temu, da je prihajal iz Amerike, je znal zelo dobro govoriti italijansko. Nekega dne, ko so on in ostali vojaki bili na bojišču in si vzeli malo odmora, je naenkrat nad njimi priletela granata.
324 Takrat so nekateri ostali brez rok ali nog, nekateri pa celo umrli. Ernestu je pri tem poškodovalo samo koleno, ostale pa so prepeljali v bližnjo bolnišnico. Tudi sam je bil nekaj časa v bolnišnici in ker je pomagal drugim vojakom, je za to hrabrost dobil srebrno medaljo.
325 Tako si je izbral nekega drugega zdravnika, ki mu je v enem dnevu naredil novo koleno. Nastopilo je poletje in takrat je Ernest lahko odšel s Catherine ven. Vozila sta se s kočijo po mestu, ter kasneje začela hoditi na večerje. Izhajali pa so tudi časniki o vesteh, kaj se je dogajalo.
326 Pisali so o zmagah in katera območja so že vse zasedli. Ker so Italijani pošiljali v vojno vse več ljudi, je bilo zaradi tega tudi več žrtev. Ernest je bil sicer poročnik že tri leta, vendar si je želel postati kapetan, pa ni mogel, ker ni zelo dobro govoril italijansko.
327 V pozni jeseni pa sta Ernest in Catherine izvedela, da bosta dobila otroka in edina skrb je bila vojna. Za povrhu vsega, pa je Ernest še med okrevanjem dobil zlatenico in bil zaradi nje bolan dva tedna. Nekega večera je moral oditi na fronto, še pred tem pa je v trgovini nakupil pištolo z naboji.
328 Ernest in Piani pa sta zbežala naprej in našla nek hlev, kjer sta se nastanila. Po nekem času, sta se odpravila dalje in prišla sta do reke, kjer sta imela probleme z oficirji in vojaškimi policisti. Ernest se je upiral in ker je vedel, da ga bodo ustrelili, je skočil v reko in odplaval s tokom.
329 Tam je poiskal svojo ženo Catherine, katera ni mogla verjeti svojim očem, da ga ponovno vidi. Srečal se je tudi z vsemi svojimi starimi prijatelji. Nekega dne pa pride točaj do Ernesta in mu pove novico, da ga nameravajo aretirati. Zato se z ženo hitro odločita in odideta v Švico, kjer ni vojne.
330 Odšla sta s točajevim čolnom in vzela nekaj prtljage. Veslala sta celo noč in zjutraj vsa utrujena prispela v Švico, kjer ju čaka presenečenje. Takoj po zajtrku so ju aretirali, a sta si hitro izmislila izgovor, da sta navdušena zimska športnika in jima na koncu tudi verjeli.
331 Prvih štirideset dni mu je bil v pomoč in družbo deček Manolin. Po tem, so da starši dali v pomoč na drug čoln, ker je očitno ta sledil nesreči. Deček je bil zelo navezan na Santiaga in ga imel rad. Dečku je bilo všeč, ker ga starec šteje za iskrenega prijatelja in enakovrednim partnerjem.
332 Imata veliko skupnih tem in starec prihaja tudi dečka zbujati zgodaj zjutraj. Petinosemdesetega dne starec sam odide daleč na morje na lov za ribe. Prvi dan je zagrizla zelo velika riba, očitno ker je vlekla cel čoln. Starec se je boril z njo dva dni in trpel je od hude bolečine in napora.
333 Privabila jih je kri velike ribe. Starec se ni predal. Branil je ribo, čeprav je z vsakim novim napadom morskega psa, je riba bila vse bolj iznakažena. V pristanišče se je vrnil samo z okostjem ribe. Izčrpan je zaspal. V spomin mu je prišel deček in ko je videl rane na njegovih rokah, je zajokal.
334 Starec je bil srčni junak, ki se je boril do zadnje moči. Čeprav je na koncu ostal brez ribe, zaradi tega, ker so jo morski psi pojedli, je on moralni zmagovalec. V nobenem trenutku ni prenehal z bojem, njegova duhovna moč, humanost, pogum in človečnost so podlaga tega romana.
335 Pri teh letih jim je umrla mama. Kasneje jim umre še oče, ko nekega dne v gozdu pade drevo na njega. Še preden pa je umrl je poprosil teto Tono in daljnega sorodnika Košana, da poskrbita za otroke. Ko postanejo sirote zanje potem skrbi njihova teta Tona, ki jim nadomešča starše.
336 Nato pa se zadeve zapletejo, ker otrokom zaradi spora med sorodniki odvzame priljubljeno teto. Sorodniki ji očitajo, da se hoče polastiti le domačije. Vendar so stvari drugačne, namreč očetov brat, pijanec Lovro je želel, da se domačija pusti njemu, njegovi ženi in hčerki.
337 Ker pa so zelo slabi ravnali z njima onadva pobegneta. Še prej pa je Tinče vzel očetovo uro. Med potjo se izgubita in načne ju strah. Neke noči prespita pri kmetu Kocjanu na seniku in kmet je videl, da ime Tinče pri sebi neko uro, zato ju je osumil, da sta tatiča in da kradeta po vaseh.
338 Zato je poklical mestnega orožnika in ta ju je odpeljal do sodnika. Tam sta sodniku seveda povedala resnico in vso zgodbo. Sodnik jima je verjel in ju odpeljal k njemu domov. Tam ju oblečejo, nahranejo, v dar pa dobita knjigo in novo punčko. Nato so poklicali strica Košana, da ju je prišel iskat.
339 Stvari se malce uredijo in zaživijo skupaj. Tako so nekaj časa živeli skupaj, dokler jih življenje, kot vse bajtarske otroke raztepe po pastirskih službah. Najstarejša Tinče in Mretka sta odšla za pastirja in pestrno h kmetoma Čemažarju in Smrekarju in tako začela služiti za kruh.
340 Izročilo pravi, da mu moč ni bila dana od vselej, najprej je bil le slaboten in šibek pastir, ki si je zelo želel imeti moč. Njegov oče se je izgubil ali pa umrl, tega ni povsem vedel. Služil je s pašo ovac. Ostali pastirci so vedeli za njegovo nemoč, zato so ga vedno izkoriščali.
341 Cik mu pove za vola, ki ima takšno moč, zato osmuka leskovo vejo, s katero se bojuje in švigne z njo volu čez hrbet. Takrat dobi Peter moč, vol pa odide v gozd. Dobil je tako moč, da je lahko z lahkoto izdrl grm, mlado brezo in celo močno jelko. Nato s Cikom odideta domov.
342 Naslednjega dne nato žene ovce na pašo in pastirji so ga spet hoteli izkoristiti, vendar se Peter ni dal. Vse pomeče v vodo in nato stečejo domov. V vasi so se zelo čudili Petrovi moči. Skujejo načrt, kako bi Petra ubili. Vendar se spet ubrani in izruva drevo, s katerim je mahal proti njim.
343 Peter ji vse razloži in odloči se, da ne bo več služil. Mama ga prepričuje, da samo z enim tolarjem ne bosta mogla preživeti in potem dobi idejo. V mesto odide v mestno hišo, kjer zahteva zemljo. Po seji se odločijo, da Petru dajo kos njive, vendar najslabši kos zemlje.
344 Oglasil se je najstarejši in predlagal jim je, da naj jim gredo nasproti in jih prosijo za usmiljenje. Kralj se s tem ni strinjal, ker bi se potem ponižal za sužnja. Še nekaj predlogov so dajali kralju in z nobenim se ni strinjal, zato je zbral nekaj vojakov in se podal v boj s Tartari.
345 Tatari so tudi ta grič napadli, a so bili odbiti. Kralj in Kan Batu pa sta sklenila kupčijo, da se v boju pomerita njegov velikan in kraljev najmočnejši mož. S to zmago bi lahko kralj prinesel mir pred Tatari, a če bo zmagal velikan, potem Kan Batu ne bo prizanesljiv do njih.
346 Kralj začne iskati primernega kandidata med velikaši, vendar je bilo vse zelo strah in se ni nihče javil. Kralj nato začne iskati kandidata po celi deželi in pri tem naleti na beneškega trgovca Grandenta, ki mu pove za Petra Klepca. Kralj nemudoma pošlje svoje tri sle po Petra.
347 Peter se nato poda v dvoboj, v katerem zmaga. Zato se Tatari spravijo na njega, vendar se ubrani z drevesom. Ogri so bili veseli zmage, a na obljubo so pozabili in tako Peter še kar čaka na svoje plačilo. Medtem kralj Bela umre in nasledi ga njegov sin, ki kmalu zatem napade Osilnico.
348 Ko Peter to vidi, se odloči, da pomaga Osilničanom. Naslednjega dne se odpravi do kralja zahtevat svoje plačilo in dobi pet vreč zlata. Nato se odpravi domov in med potjo deli zlato, preostanek pa da materi. Na njivi je nato dozorela pšenica in podal se je v iskanje žene.
349 Nenadoma med poroko pritečejo pastirji, ki sporočijo, da v vas vdirajo Ogri. Peter se jih zlahka ubrani in nato se svadba nadaljuje še dolgo v noč. Peter preživlja lepe trenutke s svojo ženo. Kmalu mu zatem umre mama. Peter Klepec nam tako ostaja v spominu, kljub temu, da ni več živ.
350 Med sabo so tudi tekmovali, tako da so se igrali, kdo bo prvi na razpotju v gozdu. Bili so skoraj enako oblečeni, a med sabo povsem različni. Najmočnejši je bil Ferjanč, ki je imel bele lase in pegast obraz, najmlajši je bil Blaže, ki je bil lahkoveren in je imel rjav obraz ter črne oči.
351 Tu je bil še Lenart, ki je bil sicer visok in suh, iznajdljiv in ni rad ubogal. Večinoma so malicali pečen krompir, ki so ga spekli nad ognjem, včasih pa so jedli tudi kostanje. Med sabo so se tudi kdaj pa kdaj sprli, vendar so se v hipu pobotali. Vendar prišel je dan, ko so se močno sprli.
352 Terezka je bila bogata kmečka hči in Ferjanča je podkupila z nekaj orehi. V zameno jo je povabil na gugalnico, na kateri se je smel igrati samo on in Lenart ju je zbadal, da sta mož in žena. Ferjanč se mu za to maščuje in ko ga dobi v roke ga pretepe in mu sleče hlače, nato jih skrije.
353 K Lenartu pride Kolkarca, pri kateri je bil Ferjanč pastir in ga vpraša, če ve kje je Ferjanč. Odide ga iskat, vendar ga ne najde nikjer. Zjutraj ga zbudi hlapec in mu naroči naj odide orat njivo. To mu je bila največja muka in pri tem se je večkrat spotaknil preden je uspel njivo do konca zorati.
354 Potem je gnal ovce na pašo in tam zagledal Ferjanča in njegovo mati. Ferjanč je v roki držal staro uro in jo popravljal. Nato je odšel na gugalnico in ker je bila prerezana je padel v gozd. Lenart mu pove, da jo je on prerezal, nakar ga Ferjanč pretepe in on jokajoč odide.
355 Ferjanč je bil na koncu Lenarta tako vesel, da je pozabil na vse njegove žalitve in ga objel. Še isti dan so vsi trije Lenart, Ferjanč in Terezka postali prijatelji in skupaj so se družili na gmajni, ter pasli ovce. Igrali so se razne igre, jedli skupaj in bili so veseli, da so se pobotali.
356 Ker pri hiši ni bilo dovolj hrane, je moral oče oditi za delom v tujino, ostali otroci pa po svetu. Mati je odhajala na dnino, hčer Nežko pa puščala doma samo in osamljeno. Zgodba se začne neke pomladi, ko se je Grivarica odpravljala v službo in je njena hčerka na vsak način hotela z njo.
357 Hčerka, ki ji je bilo ime Nežka je bila še majhna, stara komaj pet let in oblečeno je imela pikčasto oblekico. Mati bi jo zelo rada vzela s sabo, vendar bi ji bila samo v napoto in tudi njen šef ni rad videl, da jo pripelje s sabo. Za v tolažbo ji da punčko, katero ima zelo rada.
358 Petrč je bil njen starejši brat, ki je znal zelo lepo izrezljovat lutke in tudi žvižgal je lepo. Nežki je tisti dan zelo počasi mineval, tudi igrati se ji ni ljubilo. Zato se je odpravila ven in si ogledovala gozd, potok in pašnik na katerem je pasel ovce Petrčev prijatelj Tinče.
359 Še prej pa je punčki dala ime Pikapolonica, ker je imela pikčasto krilo. Naslednje jutro je Nežka v rokah držajoč punčko Pikapolonico opazovala svojo razpadojočo kočo in razmišljala o tem, da bo nekega dne tudi sama imela tako obleko. Srečala je sosedo kmetico Mejačevko, ki ji je ponudila kos kruha.
360 Nato pride kmetica h koči in mami predlaga, da bi Nežka pazila na njeno hčerko Maričko. In odločili sta se, da bi Nežka lahko poskusila z delom, kar je bila s tem delom Nežka čez čas zelo razočarana. Saj je bila kmetica Mejačevka sprva zelo prijazna, kasneje pa je postala nesramna do nje.
361 Nato so Nežko poklicali domači, ki so bili na travniku in odhitela je k njimi, nakar je Marička začela jokati. Nežka se vrne in jo začne tolažiti, pripravi pa ji tudi mleko in kruh. Medtem je Tinče opazil, da mu je ušla ena od krav, klicali so jo Pirha, ker je bila zelo pisana.
362 Prepričana je bila, da jo je pojedla krava Pirha. Nato zagleda Pirho in zraven nje Tinčeta. Odide k njemu in mu ukaže naj ji da punčko. Sprva ji je rekel, da je nima, nato pa se je omehčal in ji jo predal. Nato odhiti domov, saj so se zbirali temni oblaki in pričelo je deževati.
363 Odnese jo domov, kjer jo obriše in ji da jesti. Pove ji, da je bila Nežka nesramna do nje, da je ni nahranila in ji ni pustila, da se igra s punčko. Pride še Mejač, ki pove, da Nežki ne bi smeli zaupati delo pestrne. Mejačevka svoji hčerki obljubi, da bo Nežko natepla in to se tudi zgodi.
364 Nažene jo na podstrešje in tam se uleže na posteljo. Potem jo obišče Tinče, ki ji prinese punčko in pove ji, da je ni on strašil, namreč Filip in zdaj je razumela zakaj je takrat Filip dobil klofuto. Tinče ji predlaga, da bi ušla. In tako v rokah držajoš punčko steče ven.
365 Mama v snu zasliši Nežkine klice in zbudi Petrča, ter skupaj odideta proti njej. Odpeljeta jo domov in Nežka zboli, ter pove celotno zgodbo, kaj se je dogajalo pri Mejačevih. Nato pride tudi oče iz tujine, ki ji zapoje pesmico. Naslednji dnevi so deževni in dolgo časa mine preden posije sonce.
366 Kmalu pride gospa Elvsted z novico o tem, da se je Tesmanov akademski nasprotnik Ejlert Lovborg vrnil v mesto. Lovborg je nekoč blestel, toda zdaj je bil pijanec, toda zgodba Elvsted trdi, da je prenehal piti in se ponovno oblikoval, toda gospa Elvsted se sama po sebi ne zdi preveč prepričana.
367 Brack odide in Tesman zaupa Heddi, da bosta morala zmanjšati stroške, če ne dobi službe na Univerzi. V drugem dejanju se Brack vrne kasneje in sreča Heddo, ki se igra s pištolami od dolgčasa. Govorita in se strinjata, da bi morala biti dobra prijatelja, ker imata podobne značilnosti.
368 V dnevni sobi sreča Heddo in ji v obupu pravi, da je uničil svoj rokopis, toda kasneje prizna, da ga je izgubil zaradi pijanosti in da se želi ubiti zaradi tega. Hedda še naprej zanika, da bi ona imela njegov rokopis in namesto rokopisa mu v roke da pištolo, z besedami naj ima lepo smrt.
369 Takoj za njo v dnevno sobo pride Brack, ki potrdi, da je Lovborg resnično v bolnici, toda da je že umrl, tako da se je ustrelil v prsa. Tesman in gospa Elvsted se odločita, da na novo sestavita Lovborgov rokopis na temelju njegovih beležk in knjige, ki jo je shranila gospa Elvsted.
370 Vsi igralci so malce živčni in preplašeni glede na to, da nihče ni pripravljen in Moliera kot avtorja tega dela, skrbi pred neuspehom. Toda meni, da kralju ne sme dati odpora in zato zavrne predlog, da prosijo za več časa. Bejart mu govori, ker ni za predstavo uporabil že narejeni koncept predstave.
371 Toda vseeno se ga odloči poslušati in mladenič recitira nekaj stihov iz vloge kralj, iz Nikomeda.. Posluša ga pesnik ga kritizira, da mu manjka patosa in vzhičenosti. Toda mladi igralec mu odgovori, da meni, da mora kralj govoriti bolj jasno in človeško, bolj enostavno.
372 Gospodična Bejart predstavlja eno od tistih žensk, ki si za pravico vzamejo veliko tega, prav iz razloga, ker za tem stoji njihova telesna čistoča, tj. čistost. Takšen tip ženske tehta tudi mero vsakega od glave do pete, niti ena značilnost drugih oseb se ne more meriti s čistostjo takšne osebe.
373 Toda za to masko častnega odnosa, ona skriva svoje dogodke in grehe. Gospodična Moliere igra isto vlogo, kot tudi v Kritiki in za njo nima besed. Gospodična Du Croisy predstavlja žensko, ki želi biti do vseh nežna in prijazna, toda kljub temu uspe vsakega malo skritizirati.
374 Njegovo mnenje je, da je slišal pogovor Moliera z ljudmi, v katerem razloži, da on v svojih predstavah poskuša opisati običaje in navade ljubi brez obravnave osebnosti osebe in da so vsi njegovi liki izmišljeni liki, prikaze ki jih uporablja po svoji domišljiji, da bi zabaval gledalce.
375 Arsinoja Celimenina prijateljica je ljubosumna zaradi velikega števila njenih snubcev in ji zaradi tega očita. V četrtem dejanju Alceste ves žalosten in jezen pride k Celimeni, kjer sreča Philintea in Elijanta, kateri govorijo o svoji ljubezni in odkrivajo, da se onadva pravzaprav ljubita.
376 Zato mu takoj na pomoč priskoči Scapin, ki skuša Arganta njegovega očeta pregovoriti, vendar je on trdno odločen, da bo drugače sina razdedinil. Nato nekega dne Oktav potrebuje denar in zopet mu na pomoč priskoči Scapin, ki Argantu sporoči, da bi naredil kompromis s Hacientinim bratom.
377 Geront se sprva upira takšni vsoti denarja in grozi, da bo Turka tožil, vendar naposled Scapinu vseeno uspe prepričati Geronta. Da pa bi si Scapin še malo privoščil Geronta, se čez nekaj časa spet vrne in mu ves obupan pove, da ga iščejo vsi svojci sinove ljubljene z namenom, da ga ubijejo.
378 To je bila zgodba, ki se je pripetila ravno njemu. Zerbineta šele na koncu ugotovi, da je pravzaprav govorila z očetom svojega zaročenca. Geront se nato ves jezen vrne domov in izve novico, da se njegova hči vrnila v mesto in da se je v tem času poročila z nekim Oktavom, ki pa je sin Arganta.
379 Po vseh razkritih povezavah pripeljejo Scapina, ki igra, da umira in zato prosi odpuščanje od Geronta in Arganta. Oba mu odpustita in nato se vsi skupaj odpravijo na večerjo. Zgodba se konča z eno od mnogih Scapinovih zvijač, s katero se tudi izmaže iz težav, v katere se je zapletel.
380 Aragan, ki misli, da je zelo bolan, jo želi poročiti z sinom zdravnika, ki študira medicino, da bi lahko imeli v družini zdravnik, ki bi za njih stalno skrbel. Beline, Araganova ženi želi da se Angeliko pošlje v samostan, vendar uboga moža. Aragan misleč, da mu smrtna ura bije, sestavi oporoko.
381 Aragan ničesar ne sumi, ter pokliče bodočega zeta in njegovega očeta na večerjo. Pogovarjajo se o Aragonovi neobičajni bolezni in načinih zdravljenja. Aragan ne želi več slišati za svojo hčerko po škandalu, ki ga je naredila pred zdravnikom in zavrnila moškega, katerega ji je oče namenil.
382 Beralde Araganu govori, češ da ga žena izkorišča in hčer popolno ljubi in jo zato ne sme poslati v samostan. Aragon dvomi, vendar pristane na test. Beralde se skrije, Aragon pa je legel na kavč in se pretvarja, da je mrtev. Toinette takrat pove Beline, da ji je soprog umrl.
383 Iz tega pogovora Orgon vidi, da je Tartuffe običajen goljuf, vendar prepozno, ker je hiša že prepisana na njega. Takoj se pojavi gospod Loyal, kateri nagovarja stanovalce, da se je Tartuffe pritožil na sodišče proti kralju in da se morajo do jutri izseliti iz hiše, ker jim več ne pripada.
384 Druži se z dostojanstveniki, gre na številna kosila in večerje, ter osvaja skoraj vse prebivalce. Prvi razloga prihoda v majhno mesto je čudna trgovina. Za kaj se gre in kaj Čičikov dela cel čas? Iz različnih plemičov in drugih podeželskih gospoda on pravzaprav kupuje "mrtve duše".
385 Želi se dokopati do posestev, kjer država za nizko ceno nudi zemljišče. Njemu so mrtve duše potrebne, ker bi jih prijavil, kot svoje kmete, zaradi česar bi na koncu dobil bančno posojilo. Na začetku je šlo vse tako, kot si je zamislil in se je zdelo, da ne bo nobenih problemov.
386 Bil je toliko sposoben, da je pregovoril mestno administracijo, da mu po krajšem postopku izda vse potrebne dokumente za prenos lastništva nad pridobljenimi kmeti. Ko se je zdelo, da je končno uspel in da je pridobil ugled, je sledil neuspeh, ker se je izvedelo vse o čudnem trgovskem manipuliranju.
387 Ker je cel čas razmišljal samo o trgovini, je Čičikov želel zgladiti prepir med prijateljem Tentjotnikovim in Betriščem, s čigar hčerjo bi se moral poročiti. Prav tako kot prej, ko se je zdelo, da je uspel, Čičikov pade v težave, ker so odkrili goljufije in zaradi zlaganih oporok končal v zaporu.
388 Ime je dobil po očetu, ki se je prav tako imenoval Akakij. Bil je nizek, rdečelas in imel je gube na obeh straneh obraza. Nekako je bil čuden. Delal je v enem oddelku v Sankt Peterburgu, kot prepisovalec spisov in zelo je imel rad svoje delo, ter opravljal ga je z velikim veseljem.
389 Ko so mu ponudili, da zamenja službo, ker so mislili, da je njegovo delo malce monotono, vendar ni želel zamenjati. Moral je samo malo zamenjati tekst, spremeniti naslov in premakniti obraze iz prvega v tretjega in vse to za večjo plačo. Novo delo ga je preveč motilo in hitro se je vrnil k staremu.
390 Vendar to se njega ni dotaknilo, niti ni posvečal posebno pozornost temu. Samo opravljal je svoj posel. Plašč je bil že tako star in razpadajoč, da je prepuščal vodo iz vseh strani. Akakija to ni motilo, dokler ni bilo zelo hladno in je doživel neizmerne bolečine v hrbtu.
391 Odločil se je, da mu popravi plašč, tako da Akakij kupi podlogo in on jo bo zašil. Tako bo imel nov plašč za osemdeset rubljev. Vendar Akakij ni vedel, kako priti do osemdeset rubljev. Imel je zbranih štirideset rubljev, vendar se je že odločil, s tem denarjem kupi nekaj drugih novih oblačil.
392 Predlagal mu je naj ne večerja, ne pije čaja zvečer in naj ne porabi denarja za sveče. Obleke bo čuval, tako da jih ne bo treba pogosto prati, da se ne bi strgale. Tako je Akakij varčeval pol leta in ko je za nagrado dobil dvajset rubljev več, kot je pričakoval, njegovi sreči ni bilo konca.
393 Takoj so ga ostali uradniki na delu gledali drugače in eden od njih je celo poklical vse sodelavce, da vsi skupaj proslavijo, ker ima nov plašč. Takrat je Akakij prvič občutil čare družbenega življenja in vse se mu je zdelo nenavadno in počutil se je malce nelagodno. Vendar se je zgodila nesreča.
394 Ko se je Akakij vračal domov po proslavi pri častniku, sta ga dva moška napadla in mu ukradla plašč. Ko se je končno prebudil ni mogel verjeti, da se je to zgodilo prav njemu. Ko je prišel k zavesti, se je odločil, da odide na policijo, da bi prijavil rop, toda policaj ga ni želel poslušati.
395 Gospodinja mu je predlaga, da se napove pri "pomembni osebi", pravzaprav pri načelniku. Moral se je dogovoriti za termin in končno je odšel do "pomembne osebe", toda tudi tu se ni zgodilo nič bolje. Bil je osramočen in izgnan, ker se je on želel dokazati pred prijateljem, ki ga dolgo ni videl.
396 Toda bilo je prepozno. Akakij je bil že mrtev. V mestu so začele krožiti govorice, da obstaja človek, ki hodi po mestu in mimoidočim sleče plašč, ter se nato izgubi v temi. Tako je en večer "pomembna oseba" hodil domov, ko se je naenkrat počutil, kot da mu je nekdo slekel njegov plašč.
397 Ugotovita, da gre za uradnika z imenom Ivan Aleksandrovič iz Peterburga in da je tu že dva tedna. On in njegov sluga sta hodila jesti v gostišče, a nikoli nista plačala za kosilo. Mestni glavar Anton, je bil zaradi tega, ker sploh ni vedel, da je že tu, zelo razburjen in takoj se odpravi v gostišče.
398 Nekaj časa se pregovarja z njim, ker jima je lastnik rekel, da ne dobita več za jesti, dokler ne plačata. Vendar znova dobita kosilo na mizo, a uradnik z njim ni zadovoljen. Z lastnikom se začne kregati, zakaj ni dobil nobene priloge poleg zažgane pečenke, juha pa, da je zanič.
399 Nato mu lastnik reče, da mu ni treba jesti in da bo še isti dan odšel do mestnega glavarja, ter mu povedal za njegove dolgove. Takrat ravno v gostišče prispe glavar Anton in vidi uradnika. Uradnik se nemudoma začne zagovarjati, da bo poplačal vse dolgove, takoj ko dobi denar iz Petenburga.
400 Povabi ga celo v svojo hišo, kjer naj bi se bolje počutil. Uradnik se z veseljem odzove povabilu in skupaj s slugo se odpeljejo v njegovo hišo. Bobčinski, ki je ravno stal pri vratih in vse to videl, je hitro odšel k glavarjevi ženi, da ji naroči, naj pripravi sobo in hrano za uradnika.
401 Vsi so zelo prestrašeni, ker ne vejo, kako naj se obnašajo do njega in kaj naj mu povejo. Govorijo mu resnico, kaj se dogaja v mestu in na koncu uradnik Ivan preseneti s tem, ko vsakega prosi za denar. Potem se vrne nazaj v glavarjevo hišo in začne snubiti njegovo hčerko.
402 Nato jo na kolenih prosi odpuščanja in takrat v sobo vstopi mati. Uradnik se z glavarjevo ženo pomeni, glede poroke z njeno hčerko, nakar ona odhiti do svojega moža in mu to pove. Hčerka se vrne nazaj v sobo in Ivan jo prosi za roko. Glavar ju pri tem spodbuja in ju blagoslovi.
403 Ko glavar to izve, je zelo besen in jezen na Ivana, saj se zave, s kom je pravzaprav blagoslovil svojo hčer. V pismu je tudi napisal, da so v tem mestu zelo dobri ljudje, ki so mu dali denarja, kolikor ga je hotel. Nato glavar Anton vse sprašuje, kdo si je sploh izmislil, da je v mestu revizor.
404 Ima prijatelja slikarja Basila Hallwarda, ki skoraj že ljubezensko občuduje njegove lepe poteze, ter ga tudi večkrat upodobi v svojih slikarijah. Ključni dogodek v tem delu je, ko nekega dne Basila obišče prijatelj lord Henry Wotton, medtem ko on ravno slika Dorianov portret.
405 Povedal ji je za njegovo ljubezen in kasneje se je tudi zaročil z njo, vendar pa je bila ona po zaroki zelo drugačna. Njena ljubezen je postala večja od odrske, kar ji je s tem povzročilo slabše igranje. Dorian je bil razočaran nad njeno predstavo in jo zavrnil, kar jo je vodilo v samomor.
406 V naslednji letih Dorian izpolnjuje Henryjeva načela senzualizma in hedonizma, ter njegovo življenje se spremeni v čisto gojenje vsakršnih užitkov lepote in mladosti. Nekaj časa se opaja tudi z opijem in drugimi užitki, medtem ko preživlja čas v beznicah in v hišah s sumljivim slovesom.
407 Ponoven ključni dogodek je, ko ga obišče Basil, s katerim se že dolgo nista videla in se želi pogovoriti z njim o Dorianovem dvomljivem slovesu. Dorian mu takrat pokaže sliko, svoj pravi obraz, nato pa ga ubije. Trupla se želi znebiti preko svojega nekdanjega prijatelja kemika, ki ga izsiljuje.
408 Ko najdejo njegovo truplo, je njegova slika spet mlada, medtem ko je prikazen na tleh tako grozna, da ga prepoznajo samo po njegovih prstanih. Tragedija se začne v kraljevi palači, kjer poteka slavje in ima neko zgodovinsko osnovo, ki je razvidna iz biblijskih evangelijev.
409 Lahko bi tudi rekli, da je to delo neka bitka med grehom in svetnostjo, med bogastvom in revščino. Saloma je že naveličana vsega blišča, zato se med slavjem umakne ven na prosto. Zunaj so tudi paži in vojaki, ki čudno strmijo v luno, pridruži pa se jim tudi mladi Sirijec.
410 Ker pa ji je njegov svet neznan, ga zna ljubiti le na svoj način, to je senzualno in grobo, kar pa prav to Johanaana odvrže od nje. V Salomi se rodi nagon prav iz obupa in za vsako ceno si želi polastiti telo Johanaana. Medtem si je mladi Sirijec vzel življenje, ko je spoznal Salomin nagon.
411 Tedaj na teraso prideta Herod in njegova žena, ter Herod naroči naj se slavje nadaljuje zunaj. Ko stopa po terasi, mu spodrsne na krvi in zagleda truplo mladega Sirijca. Obda ga slaba misel, da je v zraku slabo znamenje, a ga pogled na princeso odvrne od tega in želi si zaplesati z njo.
412 Tedaj si še bolj zaželi Salominega plesa, da bi ga razvedril in obljubi ji, da ji bo dal v zameno karkoli, če mu zapleše. Saloma se omehča, ter mu zapleše ples sedmih tančic, nato pa odide k tetrarhu, da bi ji izpolnil obljubo. Zdaj je imela priložnost, da dobi Johanaanovo telo.
413 Bernard Rieux pred vrati kabineta našel mrtvo podgano. Poklical je skrbnika, ki je trdil, da v hiši ni podgan. In potem, ko je bila podgana odstranjena, nihče temu dogodku ni dajal večje pozornosti. Soproga dr. Rieuxa je bila bolna in zdravnik jo je poslal v gorsko letovišče.
414 Zdravnik je delal svoja vsakodnevna dela in je srečal prav tako običajne ljudi. Toda kmalu so sledili primeri poginulih podgan, postajalo jih je vse več in ulice ter trgi so postali prepravljeni s trupli teh poginulih živali. Mladi novinar iz enega drugega mesta, Raymond Rambert je poiskal dr.
415 Rieux že precej zaskrbljen. Toda, ko je pričakoval novice od svoje bolne soproge, je nekako zanemaril bolnika z upanjem, da se mu bo stanje kmalu izboljšalo. Kmalu po tem, je zdravnika obiskal Joseph Grand, ki je običajno delal v občini in ga obvestil o tem, da je uspel preprečiti en poskus umora.
416 Zločin gospoda Cottarda je bil odkrit, toda on se je ustrašil odgovornosti in se poskusil ubiti z obešanjem. Ko je zdravnik za njega poskrbel, se je odločil, da pogleda skrbnika. Toda počutil se je vse slabše in zdravnik je bil navzoč strašnemu prizoru. Namreč umrl je v strašnih mukah.
417 Potem se v delo vključi nova oseba, Jean Tarrou. Bil je tujec, ki je dneve preživljal tako, da ni delal ničesar, razen z zabavo španskih plesalk. Tarrou je svoje pripombe o ljudeh in življenju v tem mestu zapisoval in tako lahko vidimo slike življenja ljudi iz tega kraja.
418 Sčasoma so vsi postajali vse bolj zaskrbljeni, zaradi poginjanja podgan in pojavilo se je večje število bolnih. Toda, kot da se nihče ni imel poguma soočiti z boleznijo, se je tako delo odvijalo zelo počasi. Analize so čakali več dni, prav tako tudi akcije, ki so bile potrebne organizacije.
419 Samo star zdravnik, zdravnik Castel, ki je nekaj časa preživel na Kitajskem, je spregovoril o pravem stanju stvari. Sklenil je, da je na delu kuga. Nihče ni verjel, da gre za kugo. Namreč, že nekaj časa kuge ni bilo več v civiliziranem svetu. Mesto je bilo postavljeno v izolacijo in je bilo zaprto.
420 Zgodba gre naprej z nekaj osebami, ki so se borili za življenje v mestu, v katerem je postajala stopnja smrti velika. Na začetku je vse potekalo običajno, toda sčasoma so se stvari morale prilagoditi bolezni. Tako ni bilo več niti običajnih pogrebov in nekatere družine so postavili v karanteno.
421 Nekateri si želijo je preživeti čim več lepih trenutkov, ker se jim bliža smrt, medtem ko nekateri poskušajo pobegniti iz mesta, tako da se nenehno borijo s stražarji. Raymond Rambert naenkrat ugotovi, da je zaljubljen v žensko, ki se nahaja ivzen mesta in v paniki želi pobegniti k njej.
422 Ko vidi, da je tudi dr. Reuix ločen od soproge, ga je sram in odloči se ostati. Celo pristopi v službe, ki pomagajo bolnim in ki jih je organiziral Tarrou. Cottard, ki se je poskušal ubiti v tej situaciji, vidi srečo, ker je kuga ustavila vse običajne dogodke, vključno z njegovo aretacijo.
423 Vse je postalo drugače, vrednote so se obrnile in tisto, kar je bilo še malo prej opaženo, je sedaj postalo pomembno. Težave vedno zbližujejo ljudi in ker vsi živjo na meji življenja in smrti, se vsi sprašujejo za svoje življenje. Umiranje je vse bolj pogosto in življenje ljudi se vse bolj prepleta.
424 Službe za pogrebe delajo na veliko, zdravi ljudje se izogibajo mrtvih in pogosti so tudi boji s stražo na izstopu iz mesta. Obstaja tudi podzemlje, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem ljudi. Njihovo pomoč zaprosti Rambert, da bi čim prej prišel iz mesta, toda to mu ne uspe in je do konca ujet v mestu.
425 Tako se tudi zdravnik zaupa Rambertu in mu govori o svojem očetu, kako je odšel od doma in da je želel rešiti vsako človeško življenje. Janura, devet mesecev po prvem prihodu kuge, je prinesel novost. Pojavile so se podgane in mačke, ter bilo je očitno, da se je bolezen nekoliko zmanjšala.
426 Umrl je tudi sin gospoda Othona in odločil se je spremiti, ter od takrat naprej se je pridružil skupnemu delu. Po prenehanju kuge je Cottard sam sebi povzročil usodo. Prišel je v konflikt s policijo in tako je bil ubit. Konec romana nas pripelje na razmišljanje dr. Rieuxa.
427 Morda je to, kar se nekomu sliši, kot skrajna neobčutljivost dejansko resnična občutljivost, osvobojena zadanih norm obnašanja in družbenega igranja; inteligenten, ravnodušen, brezčuten, hladen, vendar ne želi lagati in ne pristaja na to, kar od njega išče družba, vendar je to lažna dvoličnost.
428 Po vprašanju ljubezni do Marie, ga izpraša, če on njo ljubi, ter on njej odgovarja, da ne ve, kar pomeni, da mu je vseeno, da ne razmišlja o tem, ne ljubi kar dela hkrati ne sovraži, prikrajšan je vsake strasti in vsakega čustvenega odnosa. Zavrača promocijo, ker ne želi ovirati rutine.
429 Ko je delal, ni imel veliko učencev in zdaj, ko se je upokojil, je hotel pisati. Vendar pa je dejstvo, da je zapisal samo mnenja drugih ljudi o tem, kaj se dogaja v svetu in nikoli ni ničesar sam nekaj napisal. Toda bil je srečen v ljubezni, celo življenje so ga ženske oboževale.
430 Na začetku Sonja ni govorila z mačeho, toda po nekem času sta se zbližali in Sonja ji je zaupala, da je zaljubljena v Mihaila Lavoviča Astrova. Mihail je bil zdravnik, ki je pogosto posegal še za kozarčkom več. Sonja je bila nesrečno zaljubljena in zaradi tega je bila celo življenje nesrečna.
431 Profesor je napovedal, da bi želel prodati vikend in Sonja ter Vojnicki bi tako končala na ulici. Vojnicki ni mogel več prenašati krivice in se je odločil, da vzame pištolo in ubije profesorja. Ko je streljal, je hitro spoznal, da je s streljanjem zgrešil profesorja in počutil se je ponižanega.
432 Vojnicki se je počutil, tako kot njegova nečakinja Sonja. Čutil je, da je njegova usodna tragična in da nima zakaj živeti. Zavedal se je, da še ni toliko star in tega ga je bilo strah, ker ni vedel, kako bo preživel ostanek svojega življenja, kaj bo delal in kam bo šel.
433 Čeprav si je želel začeti novo življenje, mu je Astorov sesul minimalno upanje, ker mu je povedal, da je njuna usoda enaka in da nimata kam iti. Astorov je bil zdravnik, ki je skrbno delal v skrivnih, zbitih in malih rushih vaseh. Njegovo delo je bilo naporno in vdajal se je pijači.
434 Živel je samotno in ni imel družine. Izbudil je zaupanje v sebe in imel je zelo nizko samopodobo. Ničesar ni več čutil in nobenega ni imel rad, to je bila njegova velika tragedija. Sonja je bila z vseh strani idealna ženska za Astorova, toda on nikoli ni čutil ljubezni do nje.
435 Niti sam jih ni znal opisati. Po drugi strani pa je začutil močno privlačnost do Jelene. Ona je za njega predstavljala vse, kar on ni imel in nikoli ne bi mogel priti nazaj in to je mladost. Mislil je, če bi Jelena želela, da z njim pobegne, bi moral dobiti občutek, da je še enkrat mlad.
436 Tolikokrat ji je predlagal, da se skrivno dobita, toda ona ni želela in samo čimprej si je želela pobegniti iz vikenda. Astorov je videl, da je njegovo življenje zaman in da se nič ne spreminja, zato se je odločil, da gre. Rekel je, da se bo vrnil po zimi, toda tudi sam je vedel, da to ni res.
437 Čeprav je nesrečna in tudi misli, da ga zaradi tega sovraži, mu je ona zvesta in nikoli ga ne bi prevarala ali izdala. Prepričana je, da se vsem smili, napadajo njenega moža in za njo mislijo, da je revna in nesrečna. Zaradi celotne situacije, se Jelena nikoli ni dobro počutila na vikendu.
438 Irina je nezadovoljna telegrafistka, Olga postane ravnateljica v šoli in brat Andrej živi pod čevljem žene Nataše in dela v območni upravi. Nataša prepoveduje hišno zabavo, katera ni po njenem okusu domnevno zaradi bolezni sinčka Bobika in zatem odide na nočno vožnjo z ljubimcem Protopopovim.
439 Začetek tretjega dejanja je poln katastrofalnih detaljov. Čebutikin se obsoja zaradi nesposobnosti, ker ni uspel rešiti neko umirajočo ženo in začne piti. Tako zapit očrnil je trem sestram spomin na Moskvo in pokojno mamo, katero je ljubil, ker je bila edina svetla točka iz njegove preteklosti.
440 Maša prizna sestram svojo ljubezen do Veršinjina in Irina je pristala na poroko s Tusenbachom, čeprav ga ne ljubi in to zaradi samega enega cilja – odhoda v Moskvo. V četrtem dejanju vojaki zapuščajo mesto in poslavljajo se od sester Prozorov v turobni in mučni atmosferi.
441 Olga je postala ravnateljica in se z Anafisom seli v najeto stanovanje poleg gimnazije. Četrto dejanje je prežet z odhodi in odpuščanji in sestre za vedno odidejo iz svojega doma. Nataša se posluži hiše in oblastno ukazuje spremembe. Najprej je dala posekati javor in jelko.
442 Že slaba sredstva, s katerimi ustanova razpolaga, izginjajo, ker jih določeni zaposleni pokradejo. Tudi otroci so nesrečni in pogosto jih tepejo. Največjo vlogo v sirotišnici ima gospod Bumble, občinski uradnik in upravitelj, ki je glaven za financiranje in hranjenje teh malih varovancev.
443 Osebje je bilo presenečeno Oliverjevi nesramnosti in uprava se je odločila, da se ga morajo čimprej rešiti. Tako so ga najprej poslali na učenje iz dimnikarske obrti k gospodu Gamfieldu, vendar je on zelo slabo ravnal z njim, da se je občina odločila, da Oliverja vrne nazaj v sirotišnico.
444 Oliver je bil nežen in prijazen deček in pogrebniku je prinesel dober dobiček s hojo na pogrebih ob otroških krstah. Toda čeprav je prinašal dober dobiček, je pogrebnik z njim ravnal zelo grdo. Oliver je spal med krstami in hrano je dobil le v primeru, ko je pes pustil njegov obrok.
445 Poseben teror nad Oliverjem je delala gospodinja. Že obupan Oliver je enkrat napadel veliko močnejšega Claypola in on je toliko vpil, da ga Oliver močno pretepa in da ga želi ubiti, da je Oliver po tem dobil klofuto. Potem se je Oliver odločil, da preneha s to neznosno situacijo.
446 Poslovil se je od Dicka, svojega dragega prijatelja, ki je bil zelo bolan in umiral, ter se odločil poiskati srečo nekje drugje. Ker se ni smel vrniti v sirotišnico, se je odpravil v svet. Na svoji poti je srečal dečka z imenom Jack Dawkins. Uporabljal je vzdevek Lisjak.
447 Tam Oliver spozna še enega čudnega človeka, starega žida Fagina. Fagin ima pravo bando, ki jo sestavljajo sami odrasli kriminalci pa tudi fantje. Kradejo vse kar jim pride pod roke in niso jim tuji tudi umori. Lisjak z še enim tatom, z imenom Charles Bates kradeta po mestu.
448 Onadva Faginu prineseta največ ukradenih stvari, ki jih on naprej proda. Kmalu začne učiti tudi Oliverja. Oliver ne razume, da je to nekaj slabega, njemu je to vse igra in se mu zdi zelo zanimivo. Med eno krajo, policija ujame Oliverja, čeprav ni bil on kriv in ga odpeljejo na sodišče.
449 Na sodišču sreča enega zelo uglednega človeka, gospoda Brownlowa, ki Oliverja reši iz zapora in Oliver bo živel pri njem in preživel najboljše dneve svojega življenja. Toda Oliverjeva sreča se kmalu ugasne. Fagin skupaj s svojo bando tatov ugrabi dečka in se ga odloči ponovno vrniti v kriminal.
450 Kriminalec William Sikes pa ravno potrebuje za svoj posel tihotapljenja majhnega dečka, tako da bi se izmuznil skozi majhno okno v hišo, ki jo hoče oropati in da mu odpre vrata. Faginovi bandi pomaga tudi Nancy, Sikesova punca. Ona se zaveda, da Oliver ni ustvarjen za ta posel.
451 Obravnava ga na najslabši možni način in grozi mu, da ga bo ubil, če mu ne bo pomagal pri ropu. Oliver je prisiljen v rop, ki na koncu ne uspe. Sikes zbeži in pusti ranjenega Oliverja, da se znajde sam, kakor zna. Potem se pojavi Monks, ki je zelo skrivnosten in želi, da bi našli Oliverja.
452 Sikesa na koncu preganja policija in umre, medtem ko Fagina in bando ujamejo. Fagin umre na vislicah. Gospod Bumble pa ni več upravitelj sirotišnice in postane brezdomec, ter sam uporabnik sirotišnice. Gospod Brownlow posvoji Oliverja, ki živi lepo in pošteno življenje.
453 Pripovedovanje zgodb je vedno dinamično z veliko dejanj, medtem ko je jezik preprost in razumljiv. Avtor nam z številnimi opisi velemesta odlično opiše sliko tedanje Anglije. Dickens uporablja v svojem pripovedovanju veliko humorja, predvsem ironijo s katero se poskuša norčevati iz takratne družbe.
454 Pravzaprav takšen stil pisanja je zaznamoval celotno knjigo, ter tako opisal tudi žalostno in mračno zgodbo o dečku Oliverju, skozi humor in ironijo pa se tako ta knjiga bere zelo lahko. Dickens je osvojil bralce na začetku knjige, ko z nestrpnostjo spremljaš, kaj se bo zgodilo malemu Oliverju.
455 Otroštvo mu je minilo v opazovanju ladij in od vedno mu je bila želja, da se odpravi v neznano, strinjal se je in odšel delati posel trgovca in mornarja. Tako se je nekega dne odpravil na morje. Na enem od potovanj je srečal svojega prijatelja, kateri ga je pozval v London.
456 Po tem, ko je prišel v London je dobil ponudbo za prevoz do bolanega očeta. Robinson se je tako še enkrat obrnil proti morju, vendar se med tem potovanjem zgodi nekaj nepredstavljivega. Med potovanjem so naleteli na gusarsko ladjo, katera jih je napadla in zajela pol posadke.
457 Ta trenutek ni vedel, kje se nahaja, pomembno mu je bilo samo, da je rešil gusarjev. Valovi so ga odnesli na osamljeni otok, kjer je začel živeti sam. Ko je končal na otoku je začel iskati zaklonišče in našel jamo v kateri je začel delati koledar, da bi vedel v katerem letu, dnevu in mesecu je.
458 Začel je izdelovati sam svojo obleko oziroma vse stvari, katere je potreboval, ko so njegove začele razpadati. Nekajkrat je poskušal narediti čoln in pobegniti, vendar mu nikakor ni uspelo z roko. Med neuspelimi poskusi odhoda iz otoka počil je v nevihto in skoraj se je izvlekel.
459 Rodila mu je sina Dimitrija Fjordoviča, po katerem ji je predlagal, da gredo od svojih staršev, da bi se on posvetil karieri. Strinjala se je, toda med njima ni bilo preveč ljubezni, začela sta se prepirati in boriti, vse dokler ni pobegnila z nekim učiteljem in zapustila moža ter sina.
460 Fjodor je takrat sina štel, kot za nepremišljenega, nedoslednega in sramežljivega. Fjodor se je drugič poročil s šestnajst let staro Sofijo Ivanovno. Bila je sirota, ampak je za njo poskrbela neka dobrotnica in je živela dobro. Fjodoru je rodila sva sina, Ivana in Alekseja.
461 Ivan je zrastel v zelo pametnega dečka. Končal je gimnazijo in odšel na fakulteto. Med šolanjem se je sam preživljal, niti ni pomislil, da pokliče očeta in da ga prosi za pomoč. Po diplomi, je prišel k očetu, da obnovi svoj odnos. Aleksej, imenovan Aljoša je odšel v samostan.
462 Ko je Aljoša dejal očetu, da želi oditi v samostan, mu je oče rekel, da je ta želja samo začasna faza njegovega življenja in ko mine, da ga bo on čakal. Samostan v katerem je Aljoša učil je bila na zelo dobrem glasu in mnogi so odšli tja. Še toliko bolj, ker je bil tam starec Zosima.
463 Njega so verniki imeli posebno radi in iskali nasvet, odpuščanje grehov ali pogovor. Ljudstvo ga je ljubilo in spoštovalo, kot duhovnega voja, tako tudi sam Aljoša. Imel je srečo, ker je stanoval s starim Zosimom v istem prostoru, zato sta veliko govorila o svojih filozofsko-religijskih idejah.
464 Grigorij je imel močan vpliv na Fjorda, verjetno ker je postavil na noge vse njegove otroke. Bil je pošten in trden človek. Sovražil je Fjordovo prvo ženo, toda drugo je imel izjemno rad. Njegova žena je bila pametnejša od njega, ampak se mu je podrejala in je bila tiho.
465 Rodil se je s šestimi prsti in je Grigorij mislil, da je to zmaj, napaka narave. Ni ga želel krstiti. V noči, ko jima je otrok umrl, je Marfo zbudil jok otroka in stokanje ženske. To je bilo stokanje Lizavete Smrdljive, mestna norica, ki je te noči rodila otroka in umrla poleg njega.
466 Jedla je samo kruh, ni mogla govoriti in poleti ter pozimi je nosila enako srajco. Neke noči, ko je Lizaveta spala, je videla skupino pijanih, razuzdanih gospodov. Začeli so zbijati šale in govoriti, da to bitje ni ženska, samo Fjodor je dejal, da je ona sigurno ženska.
467 Vsi so se nato razšli, razen Fjodora. Čeprav je trdil, da je tudi on odšel z množico, se je izkazalo, da je Lizaveta noseča. V skrb jo je vzela neka trgovka, vendar sta jo pri porodu vzela k sebi Marfa in Grigorij, ko sta slišala njeno stokanje. Lizaveta je umrla, toda otrok je preživel.
468 Aljoša je bil zelo razburjen, ko ga je oče želel vzeti iz samostana, vendar ve, da ga bo pustil, da se vrne. Dobil je pismo od Katarine Ivanovne, da naj nujno pride, toda takrat naleti na Mičota, ki mu želi nekaj povedati, toda nikakor ne more. Pove mu, da naj preden gre do Katarine, gre do očeta.
469 Miča mu je povedal, da je v vojski spoznal tudi dve lepi hčerki svojega podpolkovnika. Ena od njih je bila Katarina Ivanovna. Všeč mu je bila, toda ni storil ničesar, ker je videl, da ona njega gleda. Nato je spoznal, kako preusmeriti podpolkovnika, ker nista bili zadovoljni z njim.
470 Agafija mu odgovori, da je lopov, toda je sestro vseeno poslala po denar. Ko je prestrašena stala na Mičinom pragu, je ugotovil, koliko je Katarina lepa. Rekel ji je, da se je hecal in da nima toliko denarja, toda se jo je vseeno usmilil in ji dal denar, z odpustitvijo dolga.
471 Že nekaj dni po tem, mu je Katarina vrnila denar v pismu brez besed. Toda hitro mu je poslala še eno pismo, kjer je ponudila, da mu je lahko zaročenka. Mičotu je bila všeč ta ideja, verjetno zato, ker je bila ona iz dobre družine in je poslal Ivana k njej, da se vse dogovorita.
472 Mičo je enkrat vzel denar od Katarine in bi ga moral nekam odnesti, toda ga je zapil z Grušenjko. Ko ga je moral vrniti, ga ni imel, zato je zaprosil očeta zanj, da bi mu dal še zadnjo priložnost, da se izkaže, kot oče. Čeprav je vedel, da denarja ne bo dobil, je bil obupan.
473 Toda Grušenjka spremeni mnenje in nato se skregata. Katarina spozna, da jo je Grušenjka prevarala, zato jo vrže iz hiše in zaprosi Aljošo, da naj tudi on gre, ker jo je sram pred njim. Aljoša sreča Mičota na poti do samostana in mu pove, vse kar se je zgodilo pri Katarini.
474 Mičo mu nato pravi, da mu mora še nekaj priznati, nekatero zlobnost, ki jo načrtuje, da jo naredi in ne more biti tiho zaradi tega. Aljoša razburjen odide v samostan, kjer je starec Zosim skoraj pred smrtjo in vsi sedijo okoli njega, ter molijo. Aljoša v žepu začuti pismo.
475 Želi, da se pritoži nad njim starcem, ko sliši, da je bil pretepen od lastnega sina. Aljoša pride k Lizini mami gospe Hohlakovi, toda med potjo sreča skupino fantov, kako kamenjajo drugega fanta. Usmili se ga, čeprav mu fantje pravijo, da to delajo, ker je fant zloben in podel.
476 Ko ga brani, fant udari Aljošo in ko ga ta vpraša, kaj je naredil, ga ugrizne za prst in pobegne. Takoj, ko je Liza videla ranjen prst, je želela poskrbeti za njega. Poiskala je svoje pismo, na kar ji je Alojša rekel, da jo želi poročiti, ko zapusti samostan in konča študij.
477 Nato Aljoša plane in jo obtoži, da ona pravzaprav ne ljubi Mičota, temveč Ivana, da ga muči samo zato, ker uživa v njegovi pozornosti. Katarina mu odgovori, da nikoli ni ljubila Ivana, da ga je namerno držala zraven sebe in mučila, da se je maščevala za Mičovo obnašanje do nje.
478 Pravi mu, da naj se umakne otročariji in da se ne more poročiti z njeno hčerko v vozičku. Prosi ga naj ji da Lizino pismo, toda on zavrne in odide iz hiše. Aljoša se sreča z Ivanom v gostilni. Ivan mu pove, da jutri odide v Moskvo in da mu je žal, ker se nista nikoli dobro spoznala.
479 Smrdljakov pravi, da ga Fjodor redno sprašuje za Grušenjko in ga vpraša zakaj ona ne pride in da se boji, da ga bo Dimitrij ubil. Toliko se boji, da nikogar ne spusti k sebi in kdor želi vstopiti, mora potrkati petkrat, kot geslo. Ivan pravi, da ga ni, ker mu je vseeno, saj jutri odide v Moskvo.
480 Aljoša je jokal na pokopališču, sedel je daleč od vseh, obrnjen proti ograji. Izgledalo je, kot da se skriva, ni želel deliti svoje žalosti z nobenim. Zosimovo telo so postavili v majhno sobico brez oken, ker so bili vsi prepričani, da telo umrlega starca ne more smrdeti.
481 Številni so prišli do samostana, da so se sami prepričali, da je to res, ker je bilo to v nasprotnem njihovem prepričanju o obstoju Boga. Menihi so poskušali umiriti jezno množico, toda so stvari postale še slabše, ko je prišel oče Ferapont, veliki nasprotnik umrlega Zosima.
482 Popolnoma obupan je Aljoša menil, da so to njegovi najhujši dnevi v življenju. Ni mogel prenesti, da je bil tako pravičen starec podržen takšni žalitvi, najprej od ljudi in nato od očeta Feraponta. V teh mislih je srečal Rakitina, ki ga je povabil k Grušenjki na kosilo in pijačo.
483 Prihajala je iz častne, duhovniške družine in je bila lepa, drzna in ponosna. Vedela je, kako manipulirati s trgovcem Samsonom, ki ji je svetoval, da naj se poroči s starcem, samo če ji pred poroko prepiše denar. Ko sta Aljoša in Rakitin prišla do nje, je bila videti raztresena in nemirna.
484 Rekla jima je, da se zelo boji Mičota in se začela ljubkovalno obnašati do Aljoše. Prepevala mu je, mu sedla v naročje in mu izkazala ljubezen. Pozabil je na njeno obnašanje do Katarine. Aljoša ji na vse to pravi, da jo ima, kot za sestro in ji je hvaležen, ker ga je vrnila v življenje.
485 Vedno ju je nekaj opominjal. Nato Grušenjka pove, da je pred petimi leti spoznala poljskega oficirja, v katerega se je zaljubila. On je nato moral oditi na službeno dolžnost, vendar jo je spet našel. Prosil jo je, da se vidita in ji predlagal naj ga počaka, da bo poslal sla po njo.
486 Spominja se, da mu je Grušenjka omenjala nekega poljskega oficirja, toda ker ga že dolgo ni videla, je mislil, da ga za njega ne rabi več skrbeti. Skrbelo ga je zaradi ostalih, ki jih je Grušenjka obiskovala in zavedla, prav tako, kot njega, ki ga malo ljubi, malo ne. Malo ga želi, malo ne.
487 Ko je prišel tja, najprej ni mogel najti Ljagavija, zato je s pomočjo nekega vaščana daleč hodil, da bi ga končno našel mrtvo pijanega. Vse to se je zdelo Mičotu zelo čudno. Želel je čimprej končati z vsem, ker se je bal, da bo Grušenjka odšla k Fjordu, medtem ko je on odsoten.
488 Vprašal ga je, če je Grušenjka prihajala k Fjodoru in podobno, toda on je bolan in mu ne more ničesar povedati. Kasneje je odšel k gospe Hohlakovi, da si sposodi denar. Ni imela rada Mičota zaradi njegovega obnašanja do Katarine, toda on njej prav tako ponudi posest v zameno za tri tisoč rubljev.
489 Nje ni nikjer in njena služkinja mu ni želela povedati, kje je. Mičo je bil prepričan, da je Grušenjka pri Fjodoru. Odšel je do njega in videl luč na oknu, kar si je razlagal, kot da je Grušenjka zagotovo tam. Po nekem času prisluškovanja pod oknom, se je prepričal, da je Fjodor sam v sobi.
490 Potrkal mu je na okno petkrat, kar je bilo skrivno geslo med Fjodorom in Smrdljakom in Fjodor pride ven, ter pokliče Grušenjko. Mičo jezen skoči na njega z namenom, da ga ubije, kar je skoraj tudi storil. Grigorij je prišel ven, da vidi, kaj se dogaja in zagledal je jeznega Mičota.
491 Takoj, ko je prišel v Mokro, kjer je Grušenjko vodil poljski oficir, je Mičo zbral glasbenike. Vso hrano in pijačo, ki jo je kupil, je pustil v gostilni. Dobil je sobo, kjer so sedeli Grušenjka in ostali gostje. Začel je nepovezano govoriti, poln čustev, toda povsem razumljivo.
492 Poljaki uspejo premagati Mičota v kartah in na koncu Mičo na samem ponudi oficirju tri tisoč rubljev, samo da odide in pusti Grušenjko. Bil je užaljen in zato vse to pove njej, malo na ruskem, malo na poljskem jeziku in Grušenjka je bila užaljena in prizadeta, ker je že pozabil, da govori rusko.
493 Pravi, da je Mičo njen ljubimec, toda on to zanika, vendar pravi da je oficir vzel denar, ki mu ga je ponudil za Grušenjko, zato njo zagrabi panika in govori, da je pet let točila solze za tega podleža. Poljaki nato začnejo žaliti Grušenjko, toda Mičo jih vrže ven. Po tem, se je začela pijanica.
494 Grušenjka pijana, se pritožuje Mičotu, da je nora, ker je ljubila tega poljaka in da je Mičo še vedno najboljši za njo. On je presrečen in želi piti in plesati. Grušenjki prizna, da je ukradel denar od Katarine, toda Grušenjki je bilo vseeno, pravi da je od zdaj naprej vse njeno in njegovo.
495 Mičo je popolnoma zmeden, ko ga sprašujejo. Pravi, da je vedno samo grozil, da bo ubil očeta, vendar da tega ni storil. Vsi so vedeli, da on ne mara svojega očeta, ker mu je bil dolžan denar. Zasliši stokanje Grušenjke iz sosednje sobe in želi oditi k njej, toda vsi ga mirijo.
496 Mičo je povezal denar s tem, da ga je lahko ukradel samo Smrdljakov. Edino on je vedel za to kuverto in za skrivno geslo, s katerim je lahko prišel k Fjodoru. Niti tega Mičotu ne verjamejo. Mičota so spraševali celo noč. Bil je izčrpan, besen, razočaran in je že začel govoriti neumnosti.
497 Bil je ponosen, dober toda njegovi mami se je zdelo, da je neobčutljiv. Ko je Kolja prišel v družbo, kjer je bil najmlajši, je osvojil naklonjenost starejših, tako da so predlagali, da bo ležal na tirih, dokler vlak ne pride mimo njega. V tem je uspel in prepričal druge fante.
498 Kolja je imel rad Aljošo in sta pogosto govorila. Kolja mu je povedal, da se dolgo časa ni želel družiti s sedaj umirajoči prijateljem Iljušom, ker je enkrat dal Iljuša svojemu psu, da poje kruh z žeblji. Kolja je pred tem vedno branil Iljušo, celo ko so ga vsi ostali želeli premagati.
499 Postala sta prijatelja, toda po tem dogodku, on ni želel imeti z njim opravka, mogoče zato, ker je videl, da Iljuši ni žal zaradi svojega dejanja. Zdaj se je Kolja počutil krivega za to. Zato je pri obisku Iljuši pripeljal psa, za katerega je rekel, da je njegova Žuča, tisti pes, ki mu je dal kruh.
500 Iljuši je odleglo, ker je mislil, da je pes poginil. V zadnjem času, ga je zelo mučila vest o tem. Iljušini družini je Katarina poslala denar. Za njih je bil tudi tisti denar, ki ga je Mičo ukradel. Ko je Kolja pravkar prišel na obisk, je bil šokiran, ko je videl prijatelja.
501 Začel je govoriti dogodivščine, ki jih je preživel, da bi razvedril dečka, ki ni vstal iz postelje že dva tedna. In kako ga je poslušal tudi Aljoša, je Mičo še bolj napihnil zgodbo, sami da bi pridobil Aljošino pozornost in občudovanje, medtem pa je izpadel aroganten in ne preveč pameten.
502 Želijo mu poslati psihiatra, da mu dokaže, da je nor in da je v norosti naredil zločin, toda on ne sprejme. Katarina pravi, da se je Ivan vrnil iz Moskve in da obiskuje Mičota. Skozi jok govori, da se boji, da kujejo načrt proti Mičotu, da vzame Katarino in prosi Aljošo, da vse to preišče.
503 Hohlakova je vsa užaljena iz zmedena, kjer je v časopisu prebrala članek o Mičotu, ki govori o ženskah iz visoke družbe, ki so mu ponujale denar, v zameno, da gre z njimi v Sibirijo, toda on na to ni pristal, rajši bi ukradel denar. Hohlakova meni, da je znan članek, ki ga je napisal Rakitin.
504 Aljoša odide k Lizi in ona mu pravi, da je srečna, ker je zavrnila poroko z njim, da se želi poročiti, vendar ne da bi ila srečna, ter da bo zažgala hišo, v kateri ji je strašno dolgčas. Nato spremeni temo in začne govoriti Aljoši, da ga ljubi in da je edini kateremu lahko vse pove.
505 Naslednji dan je sojenje Mičotu in Aljoša ga sprašuje, če ga moti, da bo končal v rudnikih. Mičo mu odgovori, da ga bolj moti, ker se bo tam spoprijateljil z obsojencem-morilcem. Mičo pravi bratu, da mu je Ivan svetoval, da naj pobegne iz zapora v Ameriko z Grušenjko, brez katere ne more živeti.
506 Ivan pa nje ne ljubi, toda ne more je ustaviti, da se mu ne bi maščevala preko Mičota. Ivan se norčuje iz teorije, da Smrdljakov morilec, zato se skrega z Aljošo in želi, da prekineta vse stike z njim. Ivan gre do Smrdljakova in ga napade, kako je vedel točno, kdaj bo dobil epilepsijo.
507 Smrdljak mu pove, kaj se je zgodilo te noči, ker je ubil Fjodora in poudaril, da je bila tam tudi Grušenjka. Ivan mu naroči naj naslednji dan vse prizna na sodišču, toda on to zavrne, reče mu, da bo Ivan samo izpadel smešen, če to komur koli pove. Nihče mu ne bo verjel, ker nima dokazov.
508 V prividu je videl gospoda v obleki. Krega se z njim, ker ga živcira, toda na koncu se zave in ugotovi, da si je vse samo zamišljal. Nato pride Aljoša in pravi, da se je Smrdljakov ubil z obešanjem. Ivan mu v norosti pravi, da je bil nek človek pri njemu in ga živciral.
509 Pričakovali so, da prideta Katarina in Grušenjka in slavni tožilec. Mičo je pred njegovim prihodom povedal, da je kriv za veliko grehov, toda za umor očeta in krajo njegova denarja, ni. Grigorij je pričal prvi in nato Rakitin. Nihče ni mogel zagotovo povedati, da je Mičo ubil očeta.
510 Moskovski zdravnik je rekel, da je v Mičotu bolan nagon proti kateremu se ni mogel boriti v noči umora. Aljoša je pričal, da je Mičo nedolžen, da je Fjodora ubil Smrdljakov. Katarina je za Mičota rekla, da je zelo pošten in da bi mu oprostila dolg, da je vedela v kakšni situaciji se nahaja.
511 Grušenjka je pričala, da je ona kriva za vojno med očetom in sinom, ker sta ponorela s svojimi igrami. Priznala je, da je tudi Rakitinu vedno dajala denar, ker ji je brat in jo je vedno izsiljeval. Nato Rakitin pordeči. Ivan Karamazov se prav tako pojavi na sodišču, dovolj zdrav, da lahko priča.
512 Pravi, da je Smrdljakov ubil njegovega očeta in da ga je on na to napeljal. Aljoša nato vskoči in pravi, da je Ivan v pijani norosti, da ne ve, kaj govori, toda straža že zgrabi Ivana in ga odpelje ven. Katarina postane panična in izvleče pismo, v katerem piše, da je Miča ubil očeta.
513 Tožilec pravi, da ni nobenega dokaza, da je morilec Smrdljakov, razen besed bolnega Ivana, njegovega brata Aljoše in zaročenke Grušenjke. Pojasni kako in zakaj je Mičo ubil očeta in da je zagotovo želel tudi sebe ubiti, zato je naredil zadnje praznovanje pred tem dejanjem.
514 Nasprotuje tudi umoru Fjodora. Na koncu je tudi Mičo dobil besedo in znova razglasi, da ni kriv. Imel je ganljiv govor, po katerem so vsi mislili, da bo izpuščen. Vendar pa so ga porotniki razglasili za krivega. Iz preddverja se po sodbi zasliši samo močan krik Grušenjke.
515 Raskoljnjikov skrbno izdeluje in preverja načrt, čeprav del njega ne veruje v izvršitev načrta, vendar skupek življenjskih okoliščin ga preprosto potisne v zločin. Dobi materino pismo, govori v krčmi z Marmeladovim, sreča Sonjo in spozna, da bo posojevalka denarja sama okoli sedme ure.
516 Težko obremenjen s tem v krčmi sreča propadlega alkoholičarja Marmeladova, kateri utaplja žalost v pijači kupljeno z denarjem, katerega zasluži najstarejša hči Sonja s prostitucijo. Raskoljnjikov spozna družino Marmeladove, katera usode družine prikazuje škodljive učinke delovanja bede na človeštvo.
517 Največja žrtev je Sonja, vendar jim ona daje največ upanja. Ostala bo moralno čista vsega zla, kateri jo je doletel v življenju. Raskoljnjikov kmalu podzavestno sprejme odločitev in zaspi napolnjen z nočnimi morami. Kot, da je usmerjen nečemu izven zavesti previdno in hladno ustvari svoj načrt.
518 Čuti neizogibnost dobremu nad zlim. Pod Sonjinim vplivom pretresen samomora Svidrigajlova, kateri zapusti ves svoj denar, kod dobrodelnost otrokom Marmeladova, pokesan svojega razvratnega življenja, Rodion prijavlja na policijo in izkuša čiščenje. Konec romana nam sporoča o usodi likov.
519 Dunja se iz ljubezni poroči z bratovim prijateljem Razumihinom. Umre jim mama. Raskoljnjikov zboli. Po dolgi bolezni se vrne v življenje prečiščen in veder, poln upanja. Preostalih sedem let je v Sibiriji, ki so tako kratke kot trenutek z udobjem najden v evangeliju in Sonjini ljubezni.
520 Ni mu dovolj, da samo očrne svojega brata, temveč pove očetu še, da se mu mora odpovedati, da ne bi tako zelo žaloval za njim. Potem, ko mu oče govori, da on sam tega ne more narediti, Franz napiše pismo bratu, v katerem mu v imenu očeta pravi, da se ne rabi več vrniti domov.
521 Ker je mislil, da se je uspešno rešil brata, mu je sedaj ostal še oče. Potem, ko pregovori Hermanna, nezakonitega sina enega plemiča, da se prikrije in naj pove staremu Mooru, da je Karl umrl, se stari Moor onesvesti. Franz je takoj mislil, da je oče mrtev, zato ga je čimprej želel pokopati.
522 Starec se je vseeno zbudil, zato ga je Franz skril v gozd. Ker so vsi mislili, da je stari grof umrl, je Franz zasedel njegovo mesto. Zdaj pa je imel nov cilj in to je osvojiti Amalijo, zaročenko njegovega brata, ki je ostala zvesta Karlu, čeprav je mislila, da je on mrtev.
523 Poleg tega meni, da je električni vlak, ki ga ima, resnično čaroben. Dala mu je ime, ki si ga zasluži in to je Modra puščica. Befana je dobro očistila vlak in stojevodja vlaka je tudi videl. Vprašal je vodjo, če so pripravljeni iti. Na peronu je bila četa strelcev pod vodstvom polkovnika.
524 V bližini so bili tudi topovi. Za njimi je bila ravnina, ki jo je prekinila le gora, na kateri so že bili utaborjeni rdečokožci. Glavni med njimi je bil poglavar Srebrno Pero. Tu je bil tudi avion, v katerem je bil postavljen Sedeči pilot in rdeča kletka, v kateri so bili rumeni kanarčki.
525 Ugotovil je, da so zapori običajno izdelani tako, da tja postavijo tatove in morilce, zdaj pa se prosto gibljejo in se nahajajo pri kraljeviču Limona na dvorcu, a zapor je poln dobrih in nedolžnih ljudi. Čipolino se je potem veliko naučil od očeta in odločil se je, da bo postal pošten in dober.
526 Oče mu svetuje, da naj gre v svet, kjer bo srečal veliko nepomembnežev in od katerih se bo veliko naučil. Napotil se je v sosednjo vas in srečal starca Bučko. Njega zlorablja Paradižnik. Čipolino se je odločil, da obračuna z njim in reši Bučka, ter Paradižniku govori, da je lopov.
527 Ko je to storil, se začne vonj po čebuli širiti in Paradižniku začnejo teči solze in še isti čas pobegne. Bučka je navdušen nad Čipolinom in se odloči, da ga zaposli pri sebi. Paradižnik se je želel maščevati Bučki in vrne se na vas s stražo, ki vržejo Bučka iz njegove hiše.
528 V hiši zavežejo psa Ostrozobatca, da bi s svojim videzom odgnal otroke. Ko je Paradižnik odšel, je Čipolino takoj uspaval žejnega Ostrozobatca in ga odnesel k njegovemu gospodarju v dvorec. Preden je odšel ga je še pobožal in izginil. Bučka se ves srečen ponovno vrne v svojo malo hišico.
529 Ker so bili vsi vaščani v strahu pred Paradižnikom, so se odločili, da se preselijo v gozd. Tam so si postavili svoje hišice, ki jih je varoval stric Borovnica. Na hišice je postavil zvonce in napis za tatove. Tatovi so prišli in zvonili, ter vsi obiski so se končali prijateljsko.
530 Čipolino se je z deklico Redkvico odločil pogledati kakšno stanje je v dvorcu, da bi na koncu lahko rešil vse zapornike. Naslednji dan sta Čipolino in Redkvica odšla do dvorca in postala prijatelja z Višnjo, čeprav je bilo njemu strogo prepovedano kakršno koli druženje z vaščani.
531 Višnja je bil po dolgem času zelo srečen, ker se je prvič v dvorcu zaslišal smeh. Veseli smeh je slišal tudi Paradižnik, ki se odpravi do vrta, da bi videl, kaj se dogaja. Ko je prišel je zagledal tri otroke, kako se pogovarjajo in med njimi je bil fant, katerega je pred nekaj dnevi spravil v jok.
532 Zarjovel je in otroci so se razbežali. Le Višnja je moral kasneje poslušati graje, ampak to ni bilo tako težko za njega. Prvič je začutil veliko žalost, ker ni svoboden, kot so njegovi novi prijatelji. Višnja je jokal in bil je žalosten, kar je privedlo do tega, da je zbolel.
533 Celo štirje zdravniki so ga pregledali in mu dali vsak svojo terapijo, vendar nihče ni vedel, kaj mu je. Potem so poklicali Kostanj, zdravnika, ki zdravi revne. Prišel je do zaključka, da je on bolan zaradi žalosti in osamljenosti, ter da mu morajo samo pustiti, da se druži s prijatelji.
534 Ko so aretirali nemočne vaščane, so jih vrgli v podzemlje dvorca, ki je bil poln miši. Miši so izvedle vojaški napad in zaporniki so ostali brez sveče v temi. Ko se je napad miši ponovil, so bili tokrat zaporniki pripravljeni in začeli so mijavkati. Prevarane in prestrašene miši so se umaknile.
535 Tako je Paradižnik vse vedel, kaj se govori v celici. Nekaj podobnega modremu telefonu. Sobarica Jagoda, ki je pomagala Čipolinu, se je oglasila tem zaporniškim telefonskim skrivnim pogovorom iz Paradižnikove sobe. Posredovala jim je Čipolinovo sporočilo in jim dostavila sveče ter vžigalice.
536 Vodja mišje vojske Kusonja, se je odločil, zaradi neuspešnega napada kaznovati miši in to tako, da se usmrti vsak deseti vojak-miš. Čipolino je bil na skrivni poroki s Redkvico in Jagodo, ko jih nenadoma presenetil pes Ostrozobec. Pes je napadel Čipolina in ga zatožil Paradižniku, da ga je ujel.
537 Paradižnik je nato zaprl ubogega Čipolina v skrivno jamo. Krtka je rila pod zemljo in po naključju prišla do Čipolinove jame. Ko sta se srečala, sta se prijateljsko pogovorila in krtka je odšla dalje kopat neke druge podzemne hodnike. Čipolino pa se je hitro pognal za njo.
538 Čipolino se je dogovril s Krtico, da prekopa še en hodnik, da bi lahko osvobodil svoje prijatelje. Toda v tem trenutku se je krtica prestrašila, ker je zagledala svetlobo – nekdo je prižgal vžigalico. Zbežala je čim dlje od tega, v mračni hodnik in tako Čipolino in zaporniki ostali v istem prostoru.
539 Paradižniku so podtaknili torto, v kateri je bila sestavina prašek za spanje. Ker je bil zelo lačen, je celo torto takoj pojedel in zaspal. Potem sta Jagoda in Višnja vzela kjuče iz nogavice, kjer jih je skrival Paradižnik in odločila sta se, da osvobodita Čipolina in zapornike.
540 Jagoda stražarje napoti v zasledovanje roparjev, ki ne obstajajo in si je izmislila samo, da gredo na drugo, napačno pot. Ko se je prebudil iz globokega spanja in ugotovil, da je zapor prazen in so zaporniki v begu, se je Paradižnik odločil, da zaprosi za pomoč Limono in njegovo društvo.
541 Z Limono so zavzeli najboljše prostore v dvorcu ter zlorabljali vse stanovalce. Ne preveč pametni kraljevič Limona se je odločil okronati Pora, z vitezom Srebrnega brka. Kmalu potem ga je začel zlorabljati, da bi mu povedal, kje so zaporniki in kam so skrili Bučkino hišo.
542 Por ni želel ničesar povedati in se je samo smejal. Odločil se je, da ga vrže v temnico in privedejo odvetnika Grah na spraševanje. Niti on jim ni želele ničesar povedati, zato ga vržejo v ječo. Pri Grahu v temnico so vrgli tudi Paradižnika, ki je bil zvezan, kot salama.
543 Grah se je malo smejal, ker se je sedaj nahajal s Paradižnikom v ječi in malo je bil naiven, zato se odloči, da Paradižniku pove, kje se nahaja Bučkina skrita hiša. Paradižnik izkoristi nove informacije in samo razmišlja, kako bi se rešil, zato se odloči, da vse pove vladarju Limoni.
544 Grahu so dali zanko okoli vratu in ga potegnili v luknjo. Ko se nenadoma zasliši, kako nekdo govori Čipolinu, da naj hitro prereže, ker je preveč svetlobe in nič ne vidi. In zgodilo se je to, da je Jagoda obvestila Redkvico in Redkvica Čipolina o tem, kaj se bo zgodilo z Grahom.
545 Čipolino je nato našel Krtico, ki je takoj začela kopati podzemno pot do vislic, kjer so čakali za obešanje. Tako je Čipolino čakal, da Grah pade v luknjo, da bi prerezal vrv, ki jo je imel okoli vratu in ga rešil. Poleg tega mu je dal krompirjev sirup, zdravilo ki ga je pripravila Krtka.
546 Grah jim je tedaj povedal vse o Paradižnikovi izdaji in Čipolino takoj odide do strica Borovnice v gozd, da bi čimprej rešili Bučkino hišo. Vendar pa so jo že vzeli limonovci. Vladar Limona in preostanek njegove skupine se odločijo, da najamejo Korenje, da bi jim on pomagala najti pobegle zapornike.
547 Nato so se vrnili v jamo, ki je bila sedaj prazna. Medtem se je Čipolino spoprijateljil z divjim Medvedom in odločili so se, da obiščejo Medvedove starše. Ko je padla noč, je Medved postavil Čipolina na svoj hrbet in napotili so se v mesto, kjer so bili Medvedovi starši priprti v živalskem vrtu.
548 To so slišali stražarji, ki so hitro vrnili vse štiri v kletke. Šele tretji dan je Čipolinu uspelo poslati sporočilo Višnji in takoj se je odpravil v mesto. Plačal je kazen za nedovoljeno kopanje v jezeru s tljuljni in tako je uspel rešiti Čipolina. Vsedla sta se na nenavaden vlak in odšla na pot.
549 Pravzaprav je bil ta vlak specifičen po tem, ker je imel en vagon, sedeži so bili poleg oken in stenah vlaka je bila vdolbina za debele ljudi. Strojevodja vlaka je bil tudi nekoliko nenavaden. Brundal je pesmi in ko so se peljali mimo polj z rožami, se je ustavil, da bi šel nabirat rože.
550 Ravno v trenutku, ko je vlak peljal mimo gozda, je neki drvar po treh dne osvobodil Korenje in njegovega psa Vohnjača. Drvar ni niti vedel, kaj se mu je zgodilo in kmalu je bil presenečen, ker je prišlo veliko ljudi in so mu postavljali vprašanja. Začela se je tekma in vsak je nekoga iskal.
551 Mandarina je želel, da bi našli skrite zaklade v kleti in s sabo je vzel tudi Pomarančo, kii je užival v pitju vina. Ker so bili zelo požrešni so želeli iz police vzeti samo eno steklenico, ki je bila v bistvu ročica za odpiranje vrat, odprejo jih in za njimi so bili Čipolino in družba.
552 Nekatere iz Čipolinove družbe je zajel strah, ker niso imeli pištol, nobenega drugega orožja, strategijo ali karkoli drugega, kar bi jim pomagalo pri zmagi. Toda Čipolino jih pomiri in jim pove, da imajo vse, kar je potrebno. Počasi so šli spat in lovci so se namestili utaboriti v gozdu.
553 Paradižnik je pogledal proti dvorcu in zagledal je čudno svetlobo. Prižgale so se tri kratke in tri dolge, ter znova tri kratke. To je bil klic v sili Mandarine iz sobe dvorca. Paradižnik se je odločil, da odide pogledat, kaj se dogaja in prišel je vse do ograje dvorca.
554 Ob sedmih je odšel v napad. Zelo veliki in prej nevidni metek je padel od dvorca po hribu navzdol, pometel je celo vojsko, zdrobil dvajset generalov in preprečil napad. Toda izkazalo se je, da je bil ta metek – Pomaranča, ki se je osvobodil in skotalil po hribu navzdol.
555 Čipolone v enem sporočilu tolaži sina, da ni tako slab en del življenja preživeti v zaporu, ker potem lahko razmišljamo o stvareh za katere ponavadi nimamo časa. V drugem sporočilu je nato Čipolino spodbuja očeta in mu pove, da bo izpolnil obljubo in ga rešil iz zapora.
556 Z veliko pmočjo Hromega, je Čipolino pripravil načrt vseh prostorov v zaporu in pošlje tri pisma. Pisma je poslal, očetu, krtki in Višnji. Hromi je moral oditi do dvorca, da bi predal Višnji Čipolinovo pismo. Ampak ne pride nazaj in Čipolino že četrti dan ne more videti svojega očeta.
557 Na srečo torbo s pismi je uspel prinesti svojemu bratrancu in ker se je on rešil, je odšel do dvorca. Našel je bratranca Pajka in skupaj sta dostavila sporočilo Višnji. V zaporu je eden stražar limona, ki je bil dobre volje, povedal Čipolinu, da je njegov oče zelo bolan.
558 Ko je bil v zaporu krožni sprehod, je eden po eden zapornik izkoristil priliko in skočil v Krtkin hodnik. Eden od Limon, ki je bil zadolžen za njih in moral jih je šteti, je bil na srečo slab matematik, ki se je vedno jezil in ni niti opazil, da jih je vedno manj in manj.
559 Kraljevič Limona se je odločil, da priredi konjske dirke, da bi njegove podložnike odvrnil od razmišljanja o pomembnih stvareh, v času bičanja ubogih konjev, se pojavi Čipolino, ker sta on in Krtka malo zgrešila pot. Čipolino izkoristi priliko, vzame Limoni bič iz roke in ga z njim trikrat udari.
560 Paradižnik medtem zbere vaščane in sprejme zakon, po katerem morajo revni plačati davek na sneg, dež, točo, roso, meglo, zmrzal in vsemi drugimi oblikami vlage. Tako se bo popravil proračun dvorca, ki je bil prikrajšan. Vaščani se od žalosti odločijo oddaljiti od dvorca.
561 Na vhodu v vas je cesta, ki seka linije. Tam se ustavi vlak in iz njega se spustijo trije Medvedi in Čipolino. Preden se je vrnil v vas je odšel osvobodit Medvede. Ko se je vrnil, so bili vsi srečni in dež je res lil. Limona se je medtem uspel rešiti iz smeti in odšel je v dvorec.
562 Paradižnik je sumil, da se bo zgodila revolucija in v dvorcu vlada nezaupljivo vzdušje. V resnici nihče ne zaupa nikomur in vsi so med seboj vohuni. Od vseh teh stvari ne vidijo tisto pravo. Na stolpu dvorca se je razvila zastava Republike, ki so jo ponoči postavili Višnja in Čipolino.
563 Samo zaradi materine vztrajnosti uspe končati gimnazijo in šolo za zdravnike. Ko se zaposli v bližnjem mestu, mu mama najde bodočo nevesto, s katero bi se moral poročiti. Nahitro se poroči z vdovo, ki se nenehno pritožuje zaradi pomanjkanja pozornosti in bolečine v prsih.
564 Charles zaprosi Emmo, ki se nekem času žalovanja poročita. Emma želi ugajati možu na vse načine, ukvarja se z urejanjem hiše in uživa v zakonu. Tako Emma ugotovi, da ni srečna. Ker je živela dolgo v samostanu je bila zanesena k ljubezenskim romanom in nič manj ni pričakovala iz svojega življenja.
565 Pokliče poročni par na ples. Emma uživa na plesu plemstva in malo se sramuje Charlesa. Po plesu Emma vse več razmišlja, kako je težko njeno življenje s Charlesom. Zanemarja svoje dolžnosti in trpi njeno zdravje in izgled. Vsa je bleda in čuti razbijanje srca in vrtoglavico.
566 V novem večjem mestu poročni par spozna lekarnarja Homaisa, ki mu je v interesu, da Charles predpisuje svojim pacientom njegova zdravila. Spoznata tudi odvetnika, pripravnika Leona Dupuisa. Emma v pogovoru z njim najde veliko skupnih in zanimivih tem, ki jih ne najde pri svojem soprogu.
567 Emma rodi punčko, ki ji je dala ime Berte, katerega je slišala na plesu. Odvetnik Leone občuduje Emmo in se zaljublja v njo. Isto tako je zelo priljubljena v družbi in obožujejo jo mnoge žene zaradi varčevanja uspešnega vodenja gospodinjstva in ker skrbi za revne in bolane.
568 Vendar neuspešno. Leone se hitro seli v Pariz, obupan od Emme, ki jo smatra za nedosegljivo. Emmi v dobro prepovejo branje romanov, ker smatrajo, da so oni krivi za njeno stanje. Emma slučajno spozna gospoda Rodolphea Boulangera in med njima se skoraj vname obojestranska ljubezen.
569 Charles ji kupi konja in skupaj z Rodolpheom jaha na njegovo posest. Charles ničesar ne sumi. Emmo začne mučiti vest in razmišlja o tem, da ne bi bilo dobro, da je zaljubljena v Charlesa. Vse to se dogaja zaradi dejstva, da jo Rodolph ne osvaja več in ne občuti več prvotne ekstaze.
570 Emma po tem zboli in triinštirideset dni preživi v vročini. Charles je imel vse več problemov z denarjem, ki se je hitro porabljal. Emma si opomore in se popolnoma posveti Bogu in osredotočena je na hčerko in moža. Charles jo odpelje v Pariz na predstavo, kjer ponovno sreča Leona.
571 Emma se spomne trenutkov z Leonom in živi za ta trenutek. Vse bolj se zadolžuje in se obnaša razpršeno, vendar Leone zaključi, da ne more več slediti njenemu ritmu. Emma se vse bolj zadolži in nikakor ne more vrniti teh dolgov. Noben ji ne želi več pomagati, zato vzame arzen iz lekarne.
572 Za kazen so ga poslali v gore, kjer je pasel ovce in tudi tam ni bilo nobenega pastirja, ki bi se lahko po moči kosal z njim. Nekega dne je srečal dve ženski. Prva ženska, ki se je imenovala Lahkomiselnost mu je ponujala lahko življenje, druga Preudarnost pa preudarno življenje.
573 Ko je govedo pripeljal k Evristeju je ta zatrjeval, da je opravil samo osem nalog, saj mu je Hidro pomagal ubiti pastir, za čiščenje hleva pa je dobil plačilo. Zato mu je dal še eno nalogo, da mora prinesti zlata jabolka iz vrta Hesperid za katerega nihče ni vedel kje je.
574 Ogorčen nad krivico, je odšel obiskat svojega prijatelja kralja Admeta, ki pa je žaloval za svojo umrlo ljubljeno ženo Alkesto, ki je umrla namesto svojega moža. Heraklej je hotel pomagati svojemu prijatelju, zato je odšel v Had prosit naj se Alkestina duša vrne v njeno telo in Had jo je vrnil.
575 Na poti od srečnega Admeta je srečal Jolinega brata, ki ga je prosil naj se vrne in poišče tata konjev, saj so okrivili Herakleja. Tedaj se je v Herakleju prebudila hudobna vzkipljivost in v jezi je zgrabil kraljevega sina okoli pasu in ga vrgel v prepad, da je kraljevič umrl.
576 Z ladjo je odpotoval v Afriko, kjer so ga prodali za sužnja kraljici Omfale in ko je izvedela, kdo je on, mu je podarila svobodo. Po vrnitvi je še enkrat prosil za roko kraljeve hčere, a za njeno roko se je potegoval tudi rečni bog Ahel, ki je spreminjal svojo zunanjost.
577 Kentaver, ki je prenašal Dejanero se je zaljubil v njo in jo hotel ugrabiti, a je Heraklej vanj izstrelil puščico. Kentaver pa je svetoval Dejaneri naj napolni skodelo njegove krvi in če jo bo hotel Heraklej zapustiti, naj to kri premaže po njegovi obleki in se bo on vrnil k njej.
578 Dejanera mu je verjela in zajela njegovo kri. Heraklej pa se je kmalu odpravil v vojno z Jolinim očetom, ga premagal, Jolo pa kot ujetnico poslal k svoji ženi. Dejaneri so povedali, da oče Joli ni dovolil, da se poroči z Heraklejem, zato je postala žalostna in ljubosumna.
579 Takrat se je spomnila na kentavrovo kri in z njo premazala Heraklejevo obleko, katero je on oblekel za slovesnot. Med žrtvenim obredom je on nenadoma padel po tleh in se zvijal v strašnih bolečinah. Dejanera pa je obupana pobegnila iz dvorane in se v svoji sobi zabodla z mečem.
580 Iz kipov je znal vdahniti življenje v njih in jih narediti žive. Svoje znanje pa je tudi predajal naprej mnogim uglednim talentiranim mladeničem. Med njegovimi učenci je bil nečak Talos, ki je bil zelo pameten in iznajdljiv in že pri dvanajstih letih, je sam iznašel lončarski kolovrat.
581 Veliko ljudi pa je bilo mnenja, da Talos presega samega Dedala v ustvarjanju. Ko je to mnenje prišlo na ušesa Dedalu, je sklenil, da ga ubije, saj se je zbal za svojo slavo. Tako ga je nekega dne zvabil na atenski grad in preden, ga je pahnil čez obzidje, se je še prepričal, da ju noben ne vidi.
582 Nato je odšel Dedal pod obzidje, da bi pokopal Talosa, a ga ni našel, namreč boginja Atena je imela Talosa zelo rada, in da bi ga rešila gotove smrti, ga je spremenila v ptico ribo. Nek sprehajalec pa je vendarle videl Dedala pri grozni stvari, ki jo je naredil Talosu in to povedal vladarju mesta.
583 Na Kreti ga je prijateljsko sprejel kralj Minos in ko je slišal, da je zelo dober gradbenik, ga prosi da naj mu zgradi stavbo, ki naj bi bila ječa za Minotavra. Domislil se je, da zgradi zapleteni labirint in tako je Dedal dal zgraditi velikanski labirint in vanj so potem zaprli Minotavra.
584 Zamislica je uspela, saj Minotaver ni več našel izhoda iz labirinta, kralj pa je bil Dedalu nadvse hvaležen, ampak iz otoka ga ni spustil. A sčasoma je Dedal začel hrepeneti po domovini in vsak večer sta s sinom odšla na obalo čakat ladjo, ki bi ju odpeljala v domovino, a ladje žal ni bilo.
585 Videl je ptice, kako lahkotno letajo po nebu in domislil se je, da naredi dva para kril. Tako je naredil krila zase in za svojega sina, ter nekega jutra sta odletela. Pred odhodom pa je še dal napotek sinu, naj ne leta previsoko proti soncu, saj bi mu le ta poškodoval krila.
586 Vsake toliko časa je Dedal pogledal nazaj za Ikarom, če se drži napotka, a po nekem času je Ikar že pozabil na ta napotek. Iz radovednosti je zato poletel višje, k soncu in zaradi vročine, se mu je na krilih začel topiti vosek in krila, so začela razpadati. Padel je v morje in umrl.
587 Nato je pred njegove noge morje prineslo Ikarovo truplo in pokopal ga je na otoku, za kar se je kasneje ta otok poimenoval po njemu, otok Ikarija. Nato je Dedal zbežal v čisto drugo državo, v Sicilijo, kjer je na koncu živel in ustvarjal, a miru v sebi, ni nikoli našel.
588 Zaradi pridobljenega znanja je postal učitelj in vzgojitelj otrok župana Verrieresa, de Renala. Že na prvem srečanju, ko je spoznal tudi ženo župana Louise, se je zavedal, da do nje razvija določene občutke. Ni trajalo dolgo, da sta se Julien in Louise spustila v ljubezensko vezo.
589 Kljub strastni vezi Julien ni mogel prenehati razmišljati o svojem življenju in o ambicijah, ki jih je gojil, zato je večino časa preračunaval. Vezo njega in poročene ženske je prekinilo anonimno pismo, v katerem se opozarja župana de Renala na prešuštvo njegove soproge in učitelja.
590 Julien tako odide iz semenišča, toda preden je odšel, je odšel v Pariz, da bi še enkrat videl Louise. S prihodom v Pariz Julien postane priča razkošnemu življenju prebivalcev iz višjih slojev družbe in čeprav se na začetku ni znašel v novi službi, je sčasoma pridobil zaupanje markiza.
591 Markiz je imel hčerko Mathildo, ki je Julienu dajala nasprotujoče si znake. Tako je bil trenutek, ko je mislil, da je zaljubljena v njega in bil je čas, ko je bila hladna, ter ga celo poniževala. Sledila je še ena diplomatska misija in tokrat je moral oditi v Strasbourg.
592 Očetu je napisala pismo, v katerem mu pove za nosečnost in da se želi poročiti s Julienom. Markiz jezen odide k Pirardu, toda na koncu se umiri in se odloči preložiti odločitev. Medtem je uredil, da Julien z novim imenom začen delati kot huzarjev poročnik v Strasbourgu.
593 Tam razmišlja o svojih dejanjih in spozna, da je Louise le ranjena in da ni ona napisala pisma. Spozna, da je le njo iskreno ljubil in to ji prizna v času obiska. Ostal je brezbrižen do Mathilde in njenimi poskusi, da ga reši iz zapora, zato je na koncu bil obsojen na giljotino.
594 Robinson ima hčerko Nello, ki ima osem let, medtem ko ima Stasio štirinajst. Očeta se dobro razumeta in medsebojno spoštujeta, zato ni čudno, da sta se tudi otroka zbližala. Nella je lepa deklica blond las, nežna in vesela, medtem ko je Stasio resen in malo zamišljen, toda samozavesten fant.
595 Otroka sta srečno prišla do Medineta in častniki so odšli naprej proti Mombasu. Otroka sta s prihodom v Medinet uživala in ko sta imela očeta prosti čas, so skupaj odšli na razne izlete. Nella je dobila za darilo psa, ki je zaradi svoje velikosti pri Arabcih izzval strah.
596 Nekega dne prinese Kamis sporočila, da ju očeta kličeta k njima, čeprav bil Stasio sumničav, sta skupaj z Dinah odšla proti železniški postaji. Toda tam so jih pričakali Idris in Gebhr s kamelama. Nagnali so jih, da odidejo z njimi, toda v nasprotno smer od tistega, kar so pričakovali.
597 Prikolice na poti naenkrat zablokira lev in panični Arabci so puško dali Stasiu, ki je ustrelil Kamisa in Gebhra, medtem ko je ostale pustil, da pobegnejo. Zdaj je bil Stasio glavni in po težki poti, sta se zatekla v drevo baobaba, osvobodila sta slona, ki ga je zasula stena in ga poimenovala King.
598 V boju za preživetje sta lovila ribe, pošiljala zmaje s sporočili, da ju rešijo in s tem spoznala smrtno ranjenega lovca Lindea iz Švice, ki jima je pustil veliko zdravil in hrane. Nekaj časa sta preživela na gori, ki sta jo poimenovala po lovcu in rešila vojskujoča plemena.
599 Eugen Rastignac je bil mladenič iz plemiške družine, ki je prišel v Pariz študirati pravo, ampak želi biti del visoke pariške družbe, da se v popolnosti posveti svojemu cilju. Stopi v kontakt s svojim bratrancem pod imenom Beauseant in on ga spozna z enim od Goriotovih hčera, Anastazija.
600 Odide toliko daleč s svojim svetovanjem, da mu celo izbere žrtev – brata gospodične Victorine, katera bi mogla zaradi njegove smrti podedovati bogastvo. Rastignac nadaljuje svoje druženje z Delphine in kadar se vrača v penzion pripoveduje Goriotu, kako mu je bilo in kako je ona.
601 V penzionu se zgodi škandal potem, ko se izve, da je Vautrin pobegli obsojenec in zaradi tega pride policija ter ga odpelje. Gospa Vauquer je zlomljena po tem, ker se njen penzion prazni zaradi tega dogajanja. Oče Goriot zboli in Delphine, katera ga ni nikoli obiskala pride, da ga vidi.
602 Za sanke, katere so psi vlekli, je bil privezan dolg pravokoten zaboj, kjer je bil človek, ki je izgubil bitko z divjino. Ostala dva, Bill in Henry sta se v tišini prebijala skozi hladno divjivno. Za njimi se je slišalo cviljenje volkov. Zvečer sta se ustavila in naredila tabor.
603 Psi so bili nemirni, kot ponavadi in Bill je opazil, da imajo pomanjkanje hrane, ko je hranil pse. Izvlekel je po eno ribo za vsakega od šest psov, toda en pes je ostal brez hrane, zato ga je moral dodatno nahraniti. Zupal je Henryju svoj sum, toda Henryju se to ni zdelo preveč pomembno.
604 Imeli so samo tri metke. Sredi noči je Billa zbudilo vse glasnejše renčanje psa in ko se je prebudil, jih je naštel sedem. Okoli šestih zjutraj, je bil še vedno mrak in Bill je Henryja obvestil, da ni več sedem psov, temveč pet. Pes, ki sta ga klicala Debeli, je izginil.
605 Pojedli so ga volkovi. Po zajtrku so odšli na pot. Okoli devete ure, so jim znova sledili volkovi. Ker so bili arktični dnevi kratki, noči dolge, se je že okoli tretje ure spustila tema, ki so jo volkovi izkoristili, da bi se jim čimbolj približali in ustvarili nemir med psi.
606 V eni roki je držal gorjačo in v drugi rep in polovico posušenega lososa. Drugo polovico je izgubil v borbi z volkom, ki ga je odgnal z gorjačo. Rekel je, da je volk izgledal, kot pes, kar je Henry komentiral, da je zagovoto udomačen volk. Zjutraj jih je pričakalo novo neprijetno presenečenje.
607 Ta večer sta privezala preostale štiri pse z usnjenimi pasovi in palicami, da ne bi mogli pregristi pasa in se osvoboditi. Tako kot vsak drug dan, so jih tudi sedaj opazovale številne volčje oči. Henry si zaželi, da bi imeli več metkov, katere bi lahko izstrelila, da bi jih preplašila.
608 Pridružila se je psom in jih hranila, kot da je ena izmed njih in sklene, da je ona pravzaprav pes. To jih spomne na človeka, ki je imel psa in je pobegnil z volki. Niso več smeli izgubiti nite enega od preostalih štiri psov, zato se odločita, da bosta prihodnjič ubila vsiljivca.
609 Potem sta našla ostanke palice, na katero je bil Tekač privezan in glede na to, da so volkovi pojedli tudi pas, sta vedela, da so lačni. Nato je Bill odšel v izvidnico in se vrnil, ter rekel, da je videl veliko lačnih volkov, ter da nekaj tednov že niso ničesar jedli, samo njune pse.
610 Bilo jih je preveč, zato jim to ni bilo dovolj. Menil je, da bodo kmalu napadli, ker so jim bili oni zagotovo plen. Začela jima je slediti volkica in brez strahu se jima je približevala. Izgledala je prevelika za volka, krzno je bilo kot pravo volčje, toda bil je čudne rdeče barve.
611 Na poti so se jima obrnile sanke, zaradi česar sta morala odvezati pse. Enouhi je izkoristil priložnost in se oddaljil in ko sta ga začela klicati, je zbežal v daljavo, kjer ga je čakala volkica. Ko je prišel do nje, je postal sumničav in ona ga je še naprej zvabila stran od ljudi.
612 Bill je odhitel med volkove, odločen da reši psa od volkov. Henry zasliši strel in hitro zatem še dva in vedel je, da Bill nima več metkov. Slišali so se kriki psov in volčje zavijanje in zatem se je spet vse umirilo in prevladala je tišina. Henry je vedel, kaj se je zgodilo.
613 Ni mogel mirno spati, ker so se volkovi toliko približali, da ni bil več varen. Vzdrževal je ogenj, vedoč da je to edino sredstvo obrambe pred volkovi. Zjutraj je poiskal nekaj hrane in naredil in naredil trakove, ki jih je s pasom privezal okoli dreves, da bi tu pustil krsto pokojnega prijatelja.
614 Dneve in noči je preživel z obrambo z gorečo vejo od volkov. Tako je ranil volkico, ki se je v nekem trenutku približa le korak stran. Volkovi so napadli še zadnja dva njegova psa. Henry je ogenj razširil po velikem krogu in se vsedel na sredino, dokler se ogenj ni začel gasiti.
615 V nekem trenutku je ugotovil, da mu ničesar več ne preostane. Predal se je usodi in sam sebi rekel, da želi samo spati in da ga lahko volkovi svobodno napadejo. Zdelo se mu je, da je spal ure, toda zbudil se je samo nekaj trenutkov kasneje. Toda, vse se je zdelo drugače.
616 Iz daljave se je spet zaslišalo cviljenje volkov, ki so ostali brez plena. Volčica je prva zaslišala glasove ljudi in se je začela odmikati od ognja in sledil ji je veliki sivi volk, ter preostanek tropa, ki je odredil, da jih ugriznejo, če jih bodo poskušali prehiteti.
617 Volčici z desne strani je tekel enooki volk in ona je oba volka zavrnila z renčanjem in ugrizi. Oni bi se zaradi tega tepli, toda bili so lačni, kar je bil večji problem. Še en volk je bil v tropu, star tri leta, toda bolj razvit in z nadpovprečno močnim telesom in duhom.
618 Dva dneva sta se gibala okoli tabora. Volčica ni želela oditi, čeprav je to skrbelo njenega sopotnika. Ko sta zaslišala strele, katerim sta se komaj izognila, sta se bila prisiljena oddaljiti od tabora. Volčica je postajala vse bolj razdražljiva in odločna, da najde tisto, po čemer hrepeni.
619 Končno je našla jamo v bližini reke in se tam ustalila. Enooki volk je skrbel za njo in ji vsak dan prinašal hrano. Nekega dne, ga je pričakalo pet potomcev, ki jih je volčica ljubosumno pazila. Spet je odšel v iskanje za hrano in se vrnil z ježevcem, ki ga je ugrabil, ko ga je risinja skoraj ubila.
620 To ga je privlačilo. Naučil se je renčati glasneje od drugih in jih premagal s svojo tačko in gristi preden so se ostali tega naučili. Privlačila ga je svetloba na izhodu iz jame, toda volčica ga je vedno odvrnila do tega. Sledilo je dolgo obdobje lakote. Enooki je imel težave pri iskanju hrane.
621 Takoj, ko je stopil iz jame v neznano, pade po pobočju navzdol. Instinkt mu govori, da naj nadaljuje. Našel je skrito gnezdo ptic in pojedel vse ptiče in nato ga napade mama ptičov. Spusti se v boj, prvi v življenju, iz katerega je neslavno pobegnil in zatem občutil, da mu sledi nevarnost.
622 Vodi ga instinkst za ubijanje in lakota, toda nima preveč sreče. Ko nastopi kratko obdobje lakote, je mama tista, ki mu prinaša hrano – mladega risa. Mladi volk ugotovi, da zakon, ki vlada v divjini se glasi: jej ali pa te bodo pojedli. Ta del romana se začne s prvim srečanjem mladega volk z ljudmi.
623 To ni povzročilo strahu, temveč so se ljudje smejali njegovim belim čekanom. Pokliče svojo mamo volčico, ki hitro pride in zagodrnja grozeče na ljudi in mladi volk zmagoslavno misli, da je problema konec. Toda eden od ljudi jo prepozna in jo pokliče po imenu, Kiche in ona se mu pokori.
624 Ko poskusi ogenj, se opeče in njegov ponos je dodatno ogrožen, zato se razjezi, ker so se mu vsi smejali. Hitro se Beli Očnjak nauči navad ljudi in življenja v taboru. Naučil se je, kako se mora obnašati. Lip-lip mu še naprej greni življenje in ker je bil premočan za njega, je vedno zmagal.
625 Beli Očnjak zato ni mogel uživati v otroštvu in igri, zato je postal zelo težaven. Naučil se je, kako ukrati hrano in kako se maščevati Lip-lipu. Mama je bila privezana in ni mogla pomagati, vse dokler je Lip-lip prišel do nje, ko je preganjal Očnjaka. Takrat ga je kaznovala.
626 Beli Očnjak se ni želel ločiti od mame in jim je poskušal slediit, zaradi česar ga Indijanec Tri Orli pretepe. Žaloval je za mamo, toda ostal je v vasi in ni bežal, ker je upal, da se bo nekega dne lahko vrnila. Naučil se je, da mora biti vdan ljudem in da ga v zameno ne bodo tepli.
627 Toda njegova divja narava je prevladala in znal je napasti pse, ko so bili na samem. Ni bil dovolj močen, da zada smrtonosni udarec, toda je številnim raztrgal grlo. Bil je najhitrejši in je užival, ko so ga preganjali in on jih je zapeljal v gozd in se tam skril, da ga ne morejo najti.
628 Beli Očnjak je izkoristil priložnost, da pobegne v gozd in se skrije, ker se je odločil ostati v divjini. Sivi Dabar ga je iskal in klical po imenu, toda on se ni želel odzvati. Ko je na koncu ostal sam, je užival nekaj časa v novi pridobljeni svobodi, toda hitro ugotovi, da je osamljen.
629 V decembru se Sivi Dabar odpravi s sankami ob reki Mackenzie in njuna sinova Mit-sah in Kloo-kooch gresta z njim. Psi so bili privezani z vrvmi za sanke v taki formaciji, da je vsak pes bil za dolžino sprednjega na strani drugega, da bi, dokler vlečejo sanke, vlekli eden drugega.
630 Ostali psi se mu niso upali približevati, nit vzemati hrane, temveč so skrbeli, da čim prej pojejo svojo, da jim je kdo ne bi ukradel. Želel je biti izoliran od vseh, toda še naprej obdržati vlado nad njimi. Razvil se je v nevarnega psa, ki je svet doživljal, kot hladen, brez topline in ljubezni.
631 Ko je Mit-sah kasneje našel napadenega dečka, je med njimi in ostalimi dečki izbruhnil prepir in napadejo Mit-saha. Očnjak je to na začetku samo opazoval, ker je menil, da se ga to ne tiče, toda nato je ugotovil, da je njegov "bog" napaden in da ga mora braniti. Zaradi tega je bil nagrajen z mesom.
632 Vendar pa ne glede na to, koliko je bil močen, še vedno ni prenašal, da se mu nekdo posmehuje. To je bila njegova slabost. V tretjem letu Očnjakovega življenja, v vasi zavladal lakota. Živali je bilo v tem obdobju zelo malo in to je bil problem za ljudi, ker so živeli od lova.
633 Psi so jedli eden drugega in na to so bili prisiljeni tudi njihovi bogovi. Najprej so nastradali najšibkejši in ko so močnejši od njih ugotovili, kaj se dogaja, so pobegnili v gozd. Med njimi je bil tudi Beli Očnjak, ki je bil bolj pripravljen na takšno življenje, ker se je učil iz izkušenj.
634 Srečal je tudi Lip-lipa in ker je imel srečo pri lovu in bil sit, ga je brez problema ubil. Vrnil se je v vas in videl, da je lakota minila. Zdaj je bil Beli Očnjak postavljen za vodjo vprege, da teče, medtem ko ga ostali psi ženejo. Sovraži ga zaradi tega in on sovraži njih.
635 Kmalu je videl, da so oni močnejši od njegovih "bogov". Bil je sumljiv do njih in on je bil njim zanimiv, zaradi svojega volčjega izgleda. Njihovi psi so bili močni in je Beli Očnjak preživel dneve z ostankom tropa, ki jih je napadal in ubijal, kar ni bilo všeč belim ljudem.
636 Smith ga je držal zavezanega na verigi in kmalu je odkril Očnjakovo šibkost – sovraštvo posmeha. To je izkoristil v njegovo preoblikovanje v profesionalnega borca. Dobro je ocenil njegovo moč in Očnjak je iz vsakega boja z drugimi psi odšel, kot zmagovalec, kar je Smithu prinašalo veliko denarja.
637 To je bil prvi boj, ki ga je izgubil; ni se mogel boriti s bulldogom. Kakor se je zdelo, da bo Očnjak ubit, se pojavita dva človeka, ki prekineta boj in ločita pse, jezni zaradi takšnega obnašanja do živali. To sta bila Weedon Scott, rudarski strokovnjak in Matt vodič psov.
638 Plačata Smithu petdeset dolarjev in tako odkupita Belega Očnjaka. Želela sta ga ukrotiti in ga odvežeta, ter mu data meso, toda Očnjak ubije drugega psa, ki mu je meso želel ukrasti in napade človeka z ugrizom v nogo. Scott se zato odloči, da ubije psa in pripravi puško.
639 Matt ga odvrne od te ideje, verjame da morajo Očnjaku ponuditi resnično priložnost, ker je imel težko življenje in je zato nezaupljiv. Naslednji dan je bil Očnjak prepričan, da ga bodo kaznovali, ker je napadel človeka in ga ugriznil v roko, toda Scott pride do njega in začne z njim govoriti.
640 Prevzel ga je nov občutek, do takrat neznan in to je bila ljubezen do gospodarja. Spoznal je njegovo dobroto, nekaj na kar ni bil navajen. Postal je odličen pes čuvaj, medtem ko je vlekel sanke. Hitro je postal vodja, ki so ga ostali psi spoštovali in prevzel je mesto voditelja tudi v vpregi.
641 V tem primeru, so bili psi enakomerno poravnani, eden zraven drugega in ne eden za drugim. Nekega dne gospodar Scott odide v Circle City in ko je Očnjak ugotovil, da se gospodar ni vrnil, ga je prevzela velika žalost za njim. Zavračal je hrano in delo in drugi psi so zdaj prevzeli vlado nad njim.
642 Matt ga je moral prinesti v hišo, da bi ga branil pred drugimi psi, toda to ni razveselilo Očnjaka. Žalost za gospodarjem je bila prevelika. Matt obvesti Scotta o Očnjakovem obnašanju in ko se Scott vrne, je bil Očnjak ves iz sebe od veselja. Takoj se je obnovil in dobil voljo do življenja.
643 Scott se pripravlja na vrnitev v Kalifornijo in Beli Očnjak občuti, da se pripravlja nekaj slabega. Zaradi tega vsak trenutek preživi z gospodarjem. Na dan odhoda ga zapre v hišo, toda Očnjak pobegne skozi okno, zaradi česar utrpi velike rane. Ko je prišel v luko, je bila ladja že v odhodu.
644 Dejstvo, da je z gospodarjem odšel v hišo, je naredila ostale pse za prijatelje nastrojene do Očnjaka in on se je hitro znašel na posestvu. Očnjak ni vračal prijateljstva, ker na to ni bil navajen v divjini. Želel je samo, da ga ostali psi Dick in Collie pustijo na miru.
645 Čez nekaj časa so mu bili všeč tudi otroci in za njimi, je imel najbolj rad gospodarjevega očeta. Rad je ležal pod njegovimi nogami, ko je on bral časopis. Toda vse to se je dogajalo, samo dokler ni bilo gospodarja. Ko se je vrnil, za Očnjaka ni obstajal nihče drug, razen njega.
646 Stari Scott je rekel, da žival, ki enkrat okusi kri, se ne bo od tega odvadila, čeprav je gospodar govoril drugače. Za stavo je zaprl Očnjaka med kokoši in on se sploh ni oziral na njih. Tako je stari Scott izgubil in moral je Očnjaku ponavljati, da je pametnejši, kot je mislil.
647 Nekega dne Očnjak celo uspe zalajati. Ko je tako enkrat gospodar odšel na jahanje in je Očnjak tekel za njim, je konj padel in gospodar si je zlomil nogo. Poslal je Belega Očnjaka domov, da pripelje pomoč. Očnjak, čeprav ni razumel, kaj mu gospodar pravi, je vedel, kaj mora narediti.
648 V tem času je bila glavna novica v časopisu pobeg nekega obsojenca, Jima Halla iz zapora. Odločil se je, da se maščuje sodniku, ki ga je nepravično zaprl in to je bil star sodnik Scott. Ubežnik je prišel na posest in je bil pripravljen napasti družino, toda Beli Očnjak mu prepreči.
649 Živel je v sončni obsijani dolini Santa Clare v Kaliforniji. Hiša se je imenovala po sodniku Millerju. Bila je malo umaknjena iz skrita pred pogledi z drevesi. Buck je bil pes, ki je skrbel za veliko posest. Tam je bil vladar, ki je skrbel za svoje ljudi, vendar je užival v tem.
650 Niso skrbeli za pse, mučili so jih in sčasoma so imeli vse manj psov. Predvsem je bil izjema Hal, ki je zelo zlorabljal pse. Nekega dne se je vprega ustavila pred Johnovo kolibo. Buck je bil pri koncu s svojimi močni in je omahoval. Po velikem številu udarcev z bičem, ni želel namerno vstati.
651 Vendar pa se je Johnu uspelo zoperstaviti Halu in mu izbiti nož iz roke. Potem je vprega nadaljevala na poti po ledu, vendar brez Bucka. John jih je opozoril, da je led v tem letnem času zelo tanek, toda oni niso želeli slišati opozorila. Na koncu se je led zdrobil in vsi so se utopili v reki.
652 Buck je ostal in živel z Johnom. John ga je pogledal in mu govoril z besedami spodbude, nakar mu je Buck polizal roko. Bil je to začetek čudovitega prijateljstva. John je skrbel za psa, ga kopal, negoval, pazil in varoval, ter pes mu je vračal veliko predanost in ljubezen.
653 John se je odločil ta denar vložiti v nekaj koristnega. S svojimi prijatelji je kupil orodje, ki so ga potrebovali za kopanje zlata. Odšli so v divjino v iskanje. Zlato so našli in psi so počivali. Buck je tako začutil klic divjine. V sebi je začutil nekaj, kar ga je vleklo vse bolj v gozd.
654 Čutil je, kako ga je ta notranji nagon vse bolj oddaljeval od njegovega gospodarja Johna, ki ga je neizmerno ljubil. V gozdu je spoznal volka in takrat se mu je javil nagon po lovu, zato je ulovil losa. V tem času, ko je bil Buck v gozdu, so Johna napadli Indijanci in ga ubili.
655 Ko se je vrnil, je Buck takoj napadel njih in nato so se razbežali. Po smrti gospodarja, je Buck ostal sam in bil je zelo žalosten. Na jezero je prišla skupina volkov. Po boju, se je Buck odločil, da se jim pridruži in vrnil se je k svojim koreninam in naravi iz katere je prihajal.
656 Nikoli ga ni bilo možno videti na trgu, niti v banki; ni pripadal nobenemu upravnemu odboru. Le bil je član kluba Reform. Bil je bogat, toda nihče ni vedel, kako je to bogastvo pridobil. Ni razmetaval z denarjem, toda ni bil skopuh. Zadržan je in govori samo toliko, kolikor mora.
657 Veliko je potoval in je o vsem veliko vedel. Edina zabava mu je bila branje časopisa in igranje whista. O njegovi družini se ni vedelo ničesar. Živel je sam in je imel enega služabnika. Od služabnika je zahteval točnost in urejenost. Vedno je jedel ob istem času in za isto mizo.
658 Nad kaminom je našel beležnico – razpored za vsak dan in pravila, v katerem dnevu mora Fogg obleči katero obleko in obutev. Passepartout je bil navdušen nad hišo in novim gospodarjem. Fogg je odšel iz hiše v klub Reform. V jedilnici je sedel za svojo mizo in do večera bral časopis.
659 Ko je ladja prispela, je k Fixu prišel Passepartout in mu dal potni list. Želel je kupiti vizo za gospoda Fogga. Fix mu je rekel, da mora Fogg osebno priti v konzulat, da preveri identiteto. Fix nato odide v konzulat, kjer konzulu pojasni, da sumi, da je tat na ladji Mongolija.
660 Fix išče Passepartouta, če bi iz njega izvlekel informacije. Passepartout je vznemirjen zaradi potovanja, toda žal mu je, ker ne uspe ničesar raziskovati. Detektivu pove, da se njegovemu gospodarju zelo mudi – da sta odpotovala brez stvari, s samo eno torbo v kateri je velika vsota denarja.
661 Fix je poslal v London telegram, da mu pošljejo nalog za aretacijo, ki ga bo pričakal v Bombayu in se vkrcal na Mongolijo. Na Mongoliji se nahaja veliko število potnikov, različnih uradnikov in častnikov. Potovanje je bilo prijetno, obroki so bili razkošni, igralo se je in plesalo.
662 Fogg se je izkrcal, ker je želel preveriti potni list in se vrniti na ladjo. Passepartout je odšel ogledovat mesto. Zvečer je Mongolija odšla proti Bombayu. Passepartout je bil srečen, ker je potoval z Fixom, ker misli, da je ljubezniv gospod, niti ne misli, zakaj ju Fix spremlja.
663 Na postaji je naročil večerjo – niti pomislil ni na ogled mesta. Z Mongolije se je izkrcal tudi Fix in takoj odšel v redarstvo, toda tam ga ni čakal nalog za aretacijo, ki ga je naročil iz Londona. Upravitelj mu ni mogel izdati naloga, ker se rop ne tiče njega, temveč londonske uprave.
664 Passepartout je v tem času hodil po mestu in vse pazljivo opazova. Skoraj je uničil celotno potovanje. Odšel je v tempelj Malebara Hilla in občudoval njegovo lepoto. Toda ni vedel, da kristjani ne smejo vstopiti v vse templje, toda če že, se morajo na izhodu sezuti, kar ni storil.
665 Fix jima je sledil cel čas in slišal Passepartouta, da prepričuje Fogga, kaj se mu je zgodilo v templju. Fix se odloči, da ostane v Bombayu, ker je Passepartout storil prekršek na indijskih tleh in jih bo s pomočjo tega poskusil ujeti. Fogg in Passepartout se vkrcata na vlak in odideta.
666 Poskuša govoriti s Foggom, toda Fogg ne sodeluje preveč. Passepratout je končno ugotovil, da Fogg misli resno z zadevo potovanja okoli sveta in v tem trenutku je znova začutil umetniški duh iz mladosti – resno vzame načrte, šteje dneve in računa kolikšen del poti jima je še ostal.
667 Slišali so petje in igranje na instrumente. Pars je odšel pogledat, kaj se dogaja. Reče jima naj se skrijeta, ker gre proti njim brahmanski sprevod. Na čelu sprevoda so bili duhovniki, sledili so jim moški, ženske in otroci. Vlekli so voz s kipom ženske Kali (boginja ljubezni in smrti).
668 Na koncu sprevoda je bila mlada ženska, okrašena in na nosilih za njo so nosili truplo moškega. Pars jima pojasni, da je ta ženska sati, prostovoljka žrtve, ki jo bodo zažgali na grmadi. Toda to dekle ni bila tu prostovoljno. Truplo na nosilih je bil njen mož. Fogg se odloči, da morajo rešiti dekle.
669 Ona je Indijka, hči bogatega trgovca iz Bombaya, vzgojena na angleški način. Ime ji je Auda. Ko so njeni starši umrli, se je bila prisiljena poročiti za starega radžo. Po treh mesecih je radža umrl in ona je postala vdova. Nato je pobegnila, toda ujeli so jo in zdaj jo bodo žrtvovali na obredu.
670 Odločijo se, da jo bodo ugrabili, ko pade noč, toda tempelj pazijo duhovniki in stražarji. Prišli so v tempelj od zadaj, toda tam ni ne vrat ne oken. Vendar opazijo, da je tempelj zgrajen in opek in lesa, zato začnejo dajati dol opeko. Naenkrat zaslišijo krik in se skrijejo.
671 Na to mesto pridejo stražarji in zdaj oni ne morejo nič. Odločijo se ugrabiti dekle, ko bodo na grmadi. Passepartout je izkoristil priložnost in se ulegel na nosila, kjer je ležal stari radža. Ko se je začel obred, on vstane in vsi se vznemirijo in se priklonijo. Vzame dekle in pobegne.
672 Fogg je poslal Passepartouta, da Audi v mestu kupi obleke, šale in vse, kar potrebuje. Auda se je začela zbujati iz omamljenosti. Lepa je in govori angleško. Fogg plača Parsu in še vrne mu slona, s pojasnilom, da mu je plačal za službo in ne za vdanost, ki jo je pokazal, ko so reševali dekle.
673 Auda misli, da so ju zaprli, zaradi tega, ker sta ji pomagala. Fogg je prepričan, da se bo vse rešilo do poldneva. Ko se znajdeta na sodišču, ju sodnik obvesti, da sta obsojena, ker sta oskrunila posvečeno mesto brahmanske vere (tempelj v katerega je šel Passepartout in ni sezul čevljev).
674 Ko so ob zori prečkali severno podnebje, se je vreme spremenilo. Kapitan je predvideval, da jih bo zajela nevihta, tj. tajfun. Bunsby je opravil vse priprave in čakal, da tajfun udari. Komaj so preživeli noč in nevihto, ki je razbijala valove ob ladjo. Toda zjutraj se je zjasnilo.
675 Zjutraj se je odločil, da mora nekako zaslužiti denar. Znal je francoske in angleške pesmice, zato se je odločil, da zasluži s petjem. Odšel je do starinarnice, prodal svojo lepo obleko in kupil staro japonsko, s turbanom na glavi in še nekaj denarja mu je ostalo. Najprej je odšel jest.
676 Ponudil mu je, da ga zaposli, kot klovna in Passapartout sprejme, ker bi tako lahko odšel v San Francisco. Passepartout je sodeloval v naslednji točki, kot del velike atrakcije – človeške piramide. Toda v času največjega aplavza, piramida razpade in kriv je bil Passepartout.
677 Kasneje sta Fogg in Aude odšla na angleški konzulat, da jima potrdijo potni list. Passepartout se je odločil, da kupi pištolo, ker je slišal, da Siouxi ustavljajo vlake in ropajo. Fogg je na ulici srečal Fixa, ki se je delal presenečenega in skupaj sta odšla v razgledovanje.
678 Po vlaku so nenehno hodili prodajalci knjig, cigaret in pijače. Uro po odhodu, je začel padati sneg. Zvečer se je vagon spremenil v spalnico s posteljami, da bi potniki lahko zaspali. Fogg, Passepartout, Aude in Fix so cel čas skozi okno opazovali čudovite pokrajine, mimo katerih so šli.
679 Hitch je začel govoriti o začetkih mormononskega časa, celo iz svetopisemskega doma. Ko je govoril, so ljudje počasi začeli odhajati, ker je predolgo trajalo. Na koncu je ostal samo Passepartout, ki je, ko se mu je misijonar približal in ga vprašal, če se mu pridruži, pobegnil iz vagona.
680 Vlak je prišel do Velikega jezera. Ustavili so se na postaji v Ogdenu, da naredijo premor. Fogg, Aude in Passepartout so ta čas izkoristili, da se malo razgledajo po mestu. Ko so se vrnili v svoje vagone in ko je vlak že odšel, so zaslišali, da nekdo vpije naj se vlak ustavi.
681 Skrbnik proge je prepovedal strojevodju, da gre naprej, ker viseči most, po katerem bi mogli iti, ni varne – razrahljal se je in ne bi prenesel teže vlaka. Že je bil poslan vlak, ki jih bo peljal naprej, toda potniki bi morali iti peš do naslednje postaje, da pričakajo ta vlak.
682 Toda strojevodja Forster misli, da lahko prečka most, če gre hitro mimo. Potnike je ta novica navdušila toliko, da nihče niti ni želel poslušati Passepartoutov predlog, da naj najprej potniki prečkajo most in nato še vlak. Passepartout se je vrnil v vagon in ni ničesar rekel Foggu.
683 Odšli so v zadnji vagon in prosili potnike, da naj gredo ven za trenutek. Fogg in Proctor bosta šla v vagon z dvemi pištoli po šest metkov. Začela bosta streljati, ko lokomotiva prvič zažvižga. Zaslišali so se streli, toda ne iz vagona, temveč od zunaj. Četa Siouxa je napadla vlak.
684 Passepartout je bil obupan, ker je menil, da je on kriv za to. Fix mu predlaga novo prevozno sredstvo – sanke z jadrom, ki mu jih je predlagal Američan Mudge. Pozimi so te sanke vozile potnike od ene postaje do druge postaje. Če imajo veter, gredo hitreje od ekspresnega vlaka.
685 Fogg predlaga Aude, da ostane na železniški postaji s Passepartoutom in se ne izpostavlja nevarnosti, toda ona to zavrne. Fix je malo omahoval, toda je ostal odločen v izvršitvi svoje dolžnosti. Sanke so vozile po snegu po najkrajši poti. Potniki so drhteli zaradi mraza in vetra.
686 Passepartout nikoli bo pozabil, ker je Fogg žrtvoval lastno življenje, da ga reši. Končno so prišli do Omahe, na postajo iz katere vsak dan odhajajo vlaki. Potniki so hitro skočili v vlak, ki je ravno odhajal. S tem vlakom so prišli v Chicago in se takoj presedli na drugega.
687 Phileas Fogg je stal na poveljniškem mostu ladnje. Podkupil je vse častnike in mornarje na ladji in ona je zdaj hitela proti Liverpoolu in kapitan je bil zaprt v svoji kabini. Fix je bil navdušen nad Foggovim podvigom, toda mučil ga je sum, da zdaj, ko je ugrabil ladjo, sploh ne gre v Liverpool.
688 Phileas Fogg je bil zaprt v carinskem uradu, kjer bi moral prenočiti in čakati, da ga odpeljejo v London. Aude ni ugotovila, kaj se je zgodilo, dokler ji Passepartout ni povedal celotne zgodbe. Passepartout je znoval okrivil sebe, ker če bi povedal Foggu vse o Fixu, do vsega tega ne bi prišlo.
689 Tudi Aude in Passepartout sta bila v skrbeh za Fogga. Fogg celo ni odšel v klub Reform tega dne, kot je to običajno delal vsak dan od pol dvanajstih. Ni šel niti v banko, da izplača prijatelje, ker so imeli potrjen ček in le dvigniti niso mogli. Torej ni bilo potrebe, da odide iz hiše.
690 Fogg se strinja in ji prizna, da jo ljubi. Pošlje Passepartouta, da gre do častitega Samuela Wilsona in se zmeni za poroko jutri, v ponedeljek. Javno mnenje se je o Foggu hitro spremenilo, ko so ugotovili, da je pravi lopov aretiran. Časopisi so zaživeli, spet so se začele delati stave.
691 Prepotoval je svet in dobil stavo. Fogg je privarčeval en dan in tega se ni zavedal. Ker je potoval na vzhod, je pridobil en dan. Če bi šel na zahod, bi ga izgubil. Če bi Passepartoutova ura poleg londonskega časa lahko pokazala tudi datum, bi ugotovili, da je prišel pravočasno.
692 To je bila knjiga Snorrea Sturlasona, znanega islandskega pisatelja iz dvanajstega stoletja in knjiga je bila kronika norveških knezov, ki so vladali Islandijo; runski rokopis o katerem Axel ni vedel nič. Stric mu je pojasnil, da so rune črke enega pisma, ki se je nekoč uporabljal na Islandiji.
693 Kriptogram je bil napisan po knjigi, je ugotovil profesor. V njem je odkril ime Arne Saknussemm, islandsko ime učenjaka, slavnega alkimista iz šestanjstega stoletja. Jezik v katerem je bil napisan rokopis je bil v latinščini. Axel je mislil na Grauben, ki je živela z njima.
694 Bila je krščenka profesorja Lidenbrocka in lepa Virlandeškinja. Profesor je pohitel iz hiše in služkinja Marta je v skrbeh vprašala, kaj je s hrano. Axel ji je razložil, da ima zdaj pomembno delo. Neki mineralog mu je poslal zbirko vzorcev silicija zemlje, ki jih je takoj začel razvrščati.
695 Našel je štiri različne jezike v nesmiselni besedi. Edino kar bi lahko povezal z Islandijo, je bilo zamrznjeno morje. Nato pa na hrbtni strani zagleda dve latinski besedi. Ti dve besedi sta bili smerokaz in skrivna koda. To kar je odkril, ga je šokiralo. Ni verjel, da bi to lahko bilo možno.
696 Sneffels je sestavljen iz nekaj vulkanov, zato je islandski učenjak označil tistega, ki vodi do sredine Zemlje, s tem da vrh Scartaris meče senco na odprtje v obdobju julijskih koledarjev, tj. zadnjih dneh junija. Zdaj je imel Axel svoje pripombe, da je nemogoče izvesti podvig.
697 Morala sta čimprej oditi, ker je iz Kopenhagna do Islandije samo ena povezava in morata priti, da vidita, kako senca Scartarisa boža Sneffelsov krater že v juniju. Grauben je mirno in brez vznemirjenja spakirala Axlu. Ko se bo vrnil, se bosta poročila, mu je obljubila ob odhodu.
698 Profesorja je sprejel tudi župan Finsen. Obiskali so gospoda Fridrikssona, profesorja naravoslovja, ki jima je ponudil dragoceno pomoč. Dal jima je dve sobi na razpolago. Profesor je odšel v knjižnico in Axel na sprehod. V času kosila sta govorila o knjižnici in zakaj je prazna.
699 To je bil človek mirnega temperamenta, fizično dobro razvit. Bil je lovec na eidere, pravzaprav na perje od teh ptic, ki so največje bogastvo tega otoka. Človek se je imenoval Hans Bjelke. Vsako soboto zvečer bo dobil denar od profesorja za to pot. Do Sneffelsa potrebujeta osem do deset dni hoje.
700 Morali so počakati na plimo, da prečkajo fjord. Ob šestih zvečer je prišla. Z čolnom so prečkali fjord in po pol ure prišli v Gardar. V juniju in juliju na Islandiji, sonce nikoli ne zaide. Tako, da jih je prekrila dnevna svetloba polarnega območja. Namestili so se v hišo enega vaščana.
701 Vas je bila zgrajena na sami lavi. Bili so v župnišču in župnik jim ni bil niti malo všeč in so si želeli čimprej oditi. Hans je najel tri Islandce, da prenesejo prtljago in ko bodo prišli do dna kraterja, se bodo ti ljudje vrnili in jih pustili same. Axel je sanjal o izbruhu vulkana.
702 Opoldne bo označil pot. Začelo se je pravo potovanje. Profesor je odvil vrv, spustil polovico, zatem jo ovil okoli kosa lave in drugi del vrgel v dimnik. Zdaj so se začeli spuščati. Nase so dali del prtljage. Štirinajstkrat so ponovili preklapljanje vrvi. Bilo je vse temnejše.
703 Prišli so na dno navpičnega dimnika in videli hodnik, ki je zavil desno. Zjutraj jih je zbudil žarek svetlobe. Axel je vprašal strica, če jih bo motil večji tlak in stric je odgovorila, da ne, ker se bodo njihova pljuča navadila na gostejši zrak. Profesor je svoje zasledke zabeležil v eno beležnico.
704 Prišli so v hodnik lave, ki je bila posušena. Naleteli so na pot, ki se je križala in šli v vzhodno odprtino. Postalo je vroče. Ugotovili so, da se vzpenjajo. Zmanjkalo jim je vode. Morali so varčevati. Hodili so brez besed. Na številnih mestih so bili odtisi pra živali, toda tudi prefinjenih vrst.
705 Stric je Axelu dal zadnji požirek vode. Axel se je želel vrniti. Hans je poslušal gospodarja, profesorja. Odločili so se, da gredo naprej. Vodo bodo našli spotoma. Hans je našel vodo in podzemno reko, ki kroži okoli njih. Odločil se je, da se dokoplje do vode, ker so jo samo slišali.
706 Jama je bila velika dvorana in v njej je tekel potoček. Axel se je med hojo izgubil. Bil je obupan. Hrane je imel le za tri dni in bučko polne vode. Sklenil je, da se mora vzpeti, da ponovno pride do Hans- bacha. Onesvestil se je od šoka in ko se je onesvestil, je njegov obraz postal moker.
707 Padel je in bil krvav. Končno zasliši stričev glas. Odgovori mu, da se mu je svetilka ugasnila in da ne vidi potoka. S kronometrom bo določil, koliko sta oddaljena eden od drugega. Stric in Hans se morata spustiti in Axel vsaj plaziti, da se hitro približa. Naenkrat mu je zmanjkalo tal pod nogami.
708 Hans mu je namazal rane z islandsko mastjo od katere se rane hitro zacelijo. Axel je mislil, da so na površini zemlje, ker vidi luč dneva. Stric je omenil zrak. Axel je bil vznemirjen. Geologija ni dala zadnje besede. Velika vodena površina se je razprostirala pred njimi v neskončnost.
709 Morje. Svetloba ni bila običajna. To je bila nekatere vrste polarna svetloba, kozmični pojav, ki je napolnil veličastno in čudovito jamo, v kateri je bil ocean. Obok ni bil nebeški, temveč je nastal od pare. Ni vedel, kateri geološki pojavi bi pripisal nastanek te jame.
710 Sprehodil se je s stricem. Videl je gosto in razkošen gozd. To je bil gozd gob. Prišli so čez celotno floro iz paleozoika. Prepoznali so tudi kosti pra živali. Začela se je plima. Igla kompasa je namesto, da se nagne proti polu, kot se dogaja na severni polobli, se je ona dvigovala.
711 In so še naprej potovali. Morje je izjemno. Videli so ogromno morsko svinjo in morskega kuščarja. Nato krokodile, kače in želve. Prišli so čez ihtiosaura in plesiosaurusa, kačo z valjastim trupom. Njeno telo je bilo prekrito z trdim in debelim oklepom. Ti dve vrsti sta se bojevali.
712 Krogla je hodila v nebo. Vonj solitra zapolnjuje zrak. Splav je udaril ob skalo. Hans je izvlekel Axela iz vode. Popravili so splav na obali, na katero so naplavili. Naleteli so na človeško glavo. In zelo dobro ohranjeno človeško telo. Človek iz kvartarja, odlično ohranjen.
713 Stric in Hans sta bila že na splavu. Axel je bil na splavu, ko je prižgal varovalo. Oddaljili so se. Niso zaslišali eksplozije, toda stene so se porušile. Prevrnile so se. Eksplozija je povzročila nekatero vrsto potresa v tleh in odprla se je odprtina in morje jih je povleklo.
714 Bili so v hodniu in Hans je uspel najsti varovalo. Ostali so skoraj brez vsega, nato pa jih je še voda posesala. Trdno so se držali za roke. Vzpenjali so se. Vročina je bila velika. Dali so vse obleke iz sebe. Igla kompasa je skakala iz enega pola na drugi, sunkovito se je premikala in trzala.
715 Stric je rekel, da je to izbruh. Iz kratera so odšli sprašujoč se, kje so. Srečali so dečka, ki ni znal njihovega jezika. Stromboli, tam se nahajajo. Vstopili so v en vulkan in izstopili skozi drugega. Bili so pod modrim nebom Sicilije. Strombolski ribiči so jih sprejeli zelo lepo.
716 Niso bili prepričani ali gre za premikajoči greben ali gre za pošast, ki živi na dnu oceana. Problem je postal resen, ko sta dva čezoceanska plovila trčila v nekaj neznanega. Začele so krožiti razne teorije, tako je profesor iz Francije, Pierre Aronnax bil prepričan, da gre za enorogega kita.
717 Udarec je bil tako močan, da je profesor Aronnax padel v morje. Conseil je takoj skočil za profesorjem in po treh urah plavanja, sta se znašla na strehi jeklene konstrukcije, pravzaprav ladje, ki lahko pluje pod morjem, kjer sta naletela na Neda, ki je prav tako padel iz palube.
718 Podmornica je vretenaste oblike, osvetljena je z električno lučjo, ki jo poganja električni motor. Svež dovod zraka na površini se hrani v posebni posodi. Profesor, njegov pomočnik in harpunaš Ned niso gostje, temveč zaporniki, ki bodo morali do konca življenja ostati v podmornici.
719 Toliko, kot je Ned pretresen zaradi dejstva, da do konca življenja ne bo videl kopnega, je tako profesor Aronnax vesel ob novici, da bo lahko bolje spoznal vse skrivnosti podmornice in tudi podvodnega sveta. Tako je čas mineval in trije zaporniki so še naprej jadrali s kapitanom in ostalo posadko.
720 Čeprav je malo verjetno, vendar je Nautilusu uspelo potopiti oklepnik, toda pred begom so profesor, njegov pomočnik in Ned videli kapitana in podmornico v boju z velikim morskim vrtincom. Na koncu niso vedeli, kaj se je zgodilo ali se je Nautilus uspel upreti strašnemu vrtincu.
721 Ko hodi proti sodni dvorani, Maslova začuti uperjene poglede otrok in ljudi in ne umaknejo glav, toda njo je veselila pozornost, ker je bila usmerjena v njo. Čeprav se je kljub uperjenim pogledom veselila, je hkrati zardela od sramu, sklonila glavo in si izgovarjala sebi nerazumljive besede v brado.
722 Maslova je bila hči neporočene kmečke ženske, ki je živela pri svoji mami, na posestu maminih sester. Njena mama je rojevala vsako leto in jih nato krstila, ker je bil takšen običaj na kmetih. Nato neporočena kmečka ženska ni želela dojiti svojih otrok, ker je bil vsak njen otrok nezaželjen.
723 Njena mama je umrla zaradi bolezni, ko je imela tri leta. Njeni babici kravarici je bila odveč in nato so jo vzele stare gospe k sebi. Živela je s Sofjo Ivanovo, nežno in dobrosrčno gospo, ki je tudi krstial deklico. Učila jo je brati in je stremela k temu, da bo Katjuša izobraževana.
724 Toda druga gospa Marja Ivanova je govorila, da je od deklice treba narediti služkinjo in jo je zato velikokrat kaznovala, celo tepla. Ker je živela v takšnem krogu, se je Katjuša oblikovala v dekle vzgojeno na podlagi dveh vplivov in je bil tako na pol vzgojena in na pol sobarica ter služkinja.
725 Katjuša je pripravljala sobe, čistila, prinašala kavo in včasih je sedela z gospema in jima brala. Želeli sta jo poročiti, toda ona z nobenim, še posebej delavcev, ni hotela iti, ker bi imela težko življenje iz razloga, ker je bila navajena gosposkega življenja. Tako je živela do šestnajstega leta.
726 Po dveh letih se Nehljudov spet vrne na obisk k tetama, ko je bila na poti vojna. Prenočil je pri njih štiri dni in v teh štirih dneh je uspel zapeljati Katjušo. Naslednji dan ji je dal napitnico sto rubljev in odpotoval. Pet mesecev po njegovem prihodu se zanesljivo ugotovi, da je noseča.
727 Po novonastalem stanju je vse sovražila in prosila gospe, da ji odpustita. Gospe sta bile nezadovoljne z njo in jo odpustita. Po odhodu je odšla k policijskemu uslužbencu, da bi delala kot sobarica, toda tam je lahko ostala samo tri mesece, ker jo je petdesetletni starec osvajal.
728 Zaradi vedenja do starca so jo nagnali, toda ni bila primerna za vstop v službo, ker je bila pred porodom. Naselila se je pri vaščanki vdovi. Porod je bil lahek, toda babica, ki je bila tudi pri porodu bolne ženske v vasi, je okužila Katjušo in otroka, zato fantek kmalu zatem urme.
729 Pisatelj ji je omogočil stanovanje za normalno življenje in Maslova se zaljubi v čednega trgovskega pomočnika, ki ji je obljubil, da jo bo vzel. Toda ne reče nič, potnik odide in jo zapusti. Kadila je, toda kmalu po odhodu potnika, je začela še več kaditi in se predajala alkoholu.
730 Na koncu iz maščevanja vstopi v bordel. Od takrat se je njeno življenje začelo kronično kršenje božjih in človeških zapovedi. Imela je težke sanje, zaradi orgij, ki jih je vsak dan opravljala. Sedem let se je ukvarjala s prostitucijo, spremenila je dva bordela in samo enkrat je končala v bolnišnici.
731 Maslova je rekla, da jo je gospod Smeljkov poslal iz bordela v katerem je delala, v gostilno "Mauritanijo" da trgovcu odnese denar in da je odprl kovček s ključem, ki ji ga je dal trgovec. Rečeno ji je bilo, da vzame štirideset rubljev, tako je tudi storila, toda več denarja za sebe ni vzela.
732 Tisto noč je Katjuša zanosila z Nehljudovom. On ji je zjutraj dal denar in vztrajal, da ga vzame ter izginil. Potem se je Nehljudov spremenil. Postal je egoističen, sebičen in brezsrčen. Ni mu bilo mar za kmete, katerim je prej posvečal veliko pozornosti, kot niti za njihovo preživetje.
733 Spoznal je stvari iz preteklosti o Katjuši, katerih prej ni vedel. Počutil se je krivega za njeno stanje in se odloči, da se poroči z njo in vložiti tožbo na njeno obsodbo, ki ji je izrečena. Nenehno je mislil, da je on kriv za Katjušin odhod v prostitucijo in za njeno težko življenje.
734 Srečal se je z sodnimi tajniki in jih vpraša, kje so zaporniki, ki so že obsojeni. Tajniki mu povejo, da so na različnih krajih in odloči se, da zaprosi za dovoljenje za obiske. Odide k tožitelju in dobi dovoljenje za obiske s Katjušo. Pride v zapor in zaprosi, da ga spustijo na ženski oddelek.
735 Upal je, da bo srečna zaradi njegovih namenov. Katjuše ni bilo sram, ker je bila prostitutka, toda bilo jo je sram, ker je po krivem obdolžena. Ona je bila prostitutka obsojena na zaporno kazen in ustvarila je takšen pogled na svet in tudi pred ljudmi je bila ponosna nad svojim položajem.
736 Najeti stanovanje, odpustiti služkinje in razdeliti zemljo kmetom. Spet je postal dobrosrčen in usmiljen, ni gledal samo na sebe, spet je skrbel za preživetje kmetov. Mučila ga je misel o razdelitvi zemlje. Menil je, da je zemlja svobodna in da je ne bi nihče moral imeti v lasti.
737 Nehljudov je načrtoval odhod v Sankt Peterburg, da v primeru neuspeha v senatu preda svojo prošnjo na najvišje mesto. Najprej se odpelje Nehljudov v Kuzminsko, najbližjo posest črne zemlje. Živel je na tem posestvu v času otroštva in v mladosti, toda zdaj je želel svojo posest kmetom dati v najem.
738 Iz Kuzminskega se je Nehljudov odpeljal na posest, ki jo je podedoval od tete. Tam je želel urediti delo z zemljo tako, da ga je uredil v Kuzminsko. Dal je cene veliko nižje od cen, ko so jih plačevali v okolici, toda kmetje so se vedno pogajali in bili nezadovoljni s cenami.
739 Po pogovru s kmeti, se je z fanti napotil proti Matrjoni Harini, da bi dobil določene informacije o Katjuši Maslovi. Matrjona mu je povedala o Katjušinih selitvah in o rojstvu otroka, ki so ga poslali na hranjenje k Malanji in na koncu v sirotišnico, kjer je takoj po prihodu umrl.
740 Ker se je Nehljudov začel spreminjati, je dajal denar tistim, ki so ga najbolj potrebovali in da ne bi bil krivičen, da enim pomaga in drugim ne, se je odločil, da potuje po dogovoru s kmeti za zemljo. Nadaljuje pogovor s kmeti, da je zemlja enaka in da morajo vsi dobiti isto količino zemlje.
741 Dobrosrčen starec, bolniški vratar je spustil Nehljudova in ga napotil na otroški oddelek, kjer je srečal mladega zdravnika, ki je bil zelo prizanesljiv z zaporniki in zaradi tega je pogosto prihajal v prepire z zaporniško upravo in celo s sodelavci, starejšimi zdravniki.
742 Nato se je napotil na pot v Sankt Petersburg po priporočilu Vere Boguhovske, da bi zaprosila za osvoboditev Šustove, za katero ga je Katjuša prosila. Ko je prišel je ostal pri svoji teti po materini strani, grofici cesarske, da bi jo lahko uporabil pri vseh delih, ki jih je nameraval sprejeti.
743 Ona ga je pogledala s strmimi in polnimi solza oči, toda Nehljudov je bil ravnodušen, saj je bil obveščen, da se je ljubila z zdravnikom. In on, moški iz uglajenega sveta, ki bi ga vsaka želela, se ji je ponudil za moža in ona ni mogla čakati, zato jo je opazoval z gnusom.
744 Njegova sestra je ljubila njegovega pokojnega prijatelja Nikolenjka Irtenjava. Oba sta se poslabšala po njegovi smrti, ona se je poročila s človekom, v katerega se je zaljubila čutno in on žalostnim življenjem in vojaško službo. Poslovi se od sestre in se napoti na pot s Maslovo.
745 Moški so se razvrščali molče. Sprevod je bil tako dolg, da so sprednji že izginili in avto s torbami in slabimi je odšel. Nehljudov je sledil korakom, s hitrostjo, ki so jo korakali kaznjenci, toda zelo oblečenega ga je mučila vročina, prah in ostajal je vroč vdih na ulicah.
746 Do železniške postaje, so nekateri kaznjenci umrli od sončarice in nekateri izmed njih, so jih na silo vodili. Ženska se je pripravljala na porod v vagonu, nekateri so se napili in med njimi tudi Maslova. Nehljudov se je namestil v tretji razred, da bi se lahko bolj približal ljudem, ki trpijo.
747 Če ne pristopiš pravilno do čebel, škodiš čebelam in sebi. Prav takoj je z ljubeznijo. Ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe. Tako se boš naučil imeti sebe rad in vse okoli sebe. Osrečil boš druge in nikomur ne boš škodil, kot tudi čebelam ne, če do njih pristopiš previdno.
748 Srce je krhko, oprošča, toda pusti sled naših nepremišljenih dejanj do drugih. Zaradi tega moramo imeti v mislih, da ne delamo drugim tega, kar sami ne želimo, da se nam zgodi. Tako je med opazovanjem žalostnih in zamišljenih pogledov v vagonu razmišljal, zakaj lahko ljudje sodijo drugim ljudem.
749 Kako lahko sodimo ljudem, če vsi grešimo? Zakaj obstajajo sodniki, ki sodijo ljudem in ki jih obsodijo na zaporno kazen? Vsi v življenju imamo svoj križ, ki ga moramo potrpežljivo nositi. Vsi smo včasih naredili slabe stvari, morda zavedno, morda nezavedno, toda sam Bog nam lahko sodi.
750 Morala se je paziti, če ni želela uporabiti svojega položaja kot ženska. Preklop med politične prestopnike ji je izboljšal položaj. Ne samo zaradi boljše namestitve, temveč tudi, ker se je prenahalo moško siljenje v njo in spominjanje njene preteklosti, ki si jo je želela pozabiti.
751 Po razuzdanem in razsipnem življenju v zadnjih šestih letih, se je Katjuši zdelo zelo lepo življenje s političnimi prestopniki. Navdušena je bila z novimi prijatelji in najbolj jo je navdušila Marja Pavlovna. Ne samo, da je navdušena, tudi ljubila je Marjo na poseben in ljubeč način.
752 Marja je iz bogate generalove hiše, toda že od majhnega se je bala plemenitega življenja. Rada je imela življenje preprostih ljudi in vedno so ji očitali, ker je v službi služkinje in ne v kot gost. Rada je preživljala čas s kuharicami in kočijaži, ker ji je bilo z gospodi in damami dolgčas.
753 Ena je sovražila to ljubezen, ker je spoznala celo vrsto razočaranj in druga, ker ni začutila spolno ljubezen in jo ima za nekaj nerazumljivega in nagravžno istočasno. Marja je zelo vplivala na Katjušo, toda tudi Simsonova ljubezen do Katjuše je imela izjemen učinek na njo.
754 In Simon, kot gimnazijec, se je soočil z očetom in mu pove, da je njegovo premoženje pridobljeno na nepošten način, ter da bi moral isto premoženje dati ljudem. Oče ga ni poslušal, temveč ga je zmerjal in zato je odšel od doma in ni nikoli več koristil očetovih sredstev.
755 Tam je sebi ustvaril verski nauk, ki je usmeril vso njegovo delo. O zakonu je imel teorijo, ki je sestavljena tako, da je razmnoževanje samo nižja funkcija človeka in misel je našla dokaze o fagocitov v krvi. Neporočeni so po njegovem mnenju fagociti, ki pomagajo slabim in bolnim delom organizma.
756 Rekel mu je, da bi želel vzeti Katerino Mihajlovno za ženo in se odločil, da jo zaprosi. Toda Katjuša ni želela vstopiti v nekaj, dokler ne razčisti odnose z Nehljudovim, zato ker je potrebno biti vse rešeno o njihovih odnosih. Nehljudov na to odgovori, da je ona svobodna, toda on ni.
757 Dolly je vedela za prevaro svojega moža s guvernanto, kar je povzročilo pravi razpad družine. Stiv komaj čaka Anin prihod, ki je za njo odrešenje. Ana prepriča Dolly, da odpusti možu in uspe v tem. Ana je zelo cenjena žena v družbi. Je šarmantna, družabna in vsi jo imajo radi.
758 Zelo uspešno rešuje konflikte. Levin je reven veleposestnik, ki uživa v delu z zemljo. Neskončno je zaljubljen v Kitty, bogato plemkinjo, hčer ki upa, da se udejstvuje poroka z grofom Vronskijem. Čeprav so grofove simpatije na strani Levina, Kittyjina mama navija za grofa Vronskega.
759 Cela situacija vrže Kitty v obup. Zdravniki predlagajo njeni družini, da zdravljenje poiščejo v tujini, zato se vsi skupaj odpravijo na pot. V Nemčiji se Kitty v celoti povrne, pozabi Vronskega in s polnim zanosom najde nove prijatelje. Levin jo ponovno najde in ji predlaga poroko.
760 Kitty pristane in se poročita. Čeprav je bil Levin občasno ljubosumen in negotov, je bil njun zakon srečen in stabilen. Kitty se je izkazala za izredno sočutno in polno moči pri negi Levinovega težko bolnega brata Nikolaja. Kitty rodi sina Dimitrija, kar jo dodatno osreči in izpolni.
761 Vendar ji Vronski sledi v Moskvo in vsakodnevno vidita drug drugega po salonih. Anin mož kmalu izve za njihovo vezo, ker je novica prišla tudi do njega. Prosi Ano, da poskuša prikriti vezo in celoten škandal, vendar prezre njegove prošnje. Še vedno se prepušča odnosu z Vronskim in kmalu zanosi.
762 Vse bolj razmišlja tud o tem, kako je žrtvoval svoje življenje in kariero zaradi Ane. Ana je vse bolj razdražljiva, posesivna in ljubosumna, ter želi nazaj svoj star položaj v družbi in prisotnost svojega sina. Pojavijo se histerična stanja in vse bolj pogosto jemlje morfij.
763 Glavna tema celotnega romana je srečna ljubezen Kitty in Levina, ki je zgrajena na zaupanju in ljubezni, ter z druge strani veza Ane in Vronskega, ki je izrazito burna in temelji na sebičnosti in posesivnosti. Po drugi strani pa je zapečaten dan sami Ani, ki je bila prešuštnica.
764 Toda, ker je Huck še vedno imel željo po svobodnem življenju, on zbeži, toda vrne se na predlog Toma Sawyera, ki mu je obljubil, da ga bo vrnil v roparjevo družino, če se vrne k vdovi Douglas. Vdova je začela jokati, ko se je Huck prikazal in znova ga je oblekla v lepa oblačila.
765 Potem, ko so si prisegli s krvjo, so izbrali Toma za vodjo in odšli domov. Minilo je nekaj mesecev in prišla je zima. Huck se je spet privadil na šolo, toda še vedno mu je bilo težko spati v postelji, zato se je včasih izmuznil iz hiše in spal v gozdu pod jasnim nebom, samo da se malo spočije.
766 Oče je bil jezen, ker se je Huck naučil brati in pisati, ter mu prepovedal, da gre v šolo. V mesto ga je privlekla novica, da ima Huck denar in zahteval je od sodnika Thatchera, da mu da denar. On je to zavrnil in sodnik ter vdova sta prosila sodnika, da oddaljita Hucka od očeta.
767 Toda, ker je v mesto prišel nov sodnik, je določil, da se družine ne sme ločiti. Oče je nato vložil pritožbo zoper Thatchera in Hucka je pretepel, ker ni želel zapustiti šole. Nekega dne ga je oče odpeljal na drugo obalo reke Mississippi, kjer sta lovila ribe in lenarila okoli dva meseca.
768 S puško je ubil divjega prašiča, jo odlekel do kolibe in nato do reke, nastavil je sledi, tako da je vsak lahko mislil, da so ga ubili razbojniki in telo vrgli v reko. Šel je v čoln in odšel proti Jacksonovemu otoku. Naslednje jutro je zaslišal krik in opazil ladjo ter množico ljudi.
769 Po mestu se je razširila novica, da je Jim, pobegli suženj, ubil Hucka, ter je razpisana nagrada tristo ameriških dolarjev, če ga kdo najde. Huck se je, ko je to slišal hitro skušal vrniti k Jimu, da ga obvesti. Takoj, ko je prišel do Jima, sta vkrcala stvari in odšla naprej po reki.
770 Jim je na splavu naredil šotor, tako sta šla mimo Saint Louisa. Huck bi včasih odšel do mesta, da kupi potrebno hrano in vztrajal je, da se sprehodita po mestu, ker je to videl kot pravo avanturo. Na poti nazaj sta slišala nekatere glasove in odkrila, da se na splavu nahajajo trije razbojniki.
771 Eden je bil zvezan in druga dva sta se ravno pogovarjala, kako naj ga ubijeta, ker ju je izsiljeval. Razbojniki so se odločili, da tretjega potopita z rabitinami in Huck se je spomnil, da jim odveže čoln, ter tako prepreči umor. Medtem sta svoj splav odvezala in odplula.
772 Edina možnost je bila, da se nekako prikradeta do čolna od razbojnikov. Sreča se jima je nasmehnila, ker šele, ko so razbojniki šli v čoln, so opazili, da niso izpraznili žepov pajdaša, ki sta ga pustila in sta se spet vrnila na palubo. Huck in Jima sta izkoristila ta čas in pobegnila s čolnom.
773 Potem, ko se je dvignila nevihta je Hucka skrbelo, kaj bo s tremi razbojniki, ker je želel, da se konča pošteno na sojenju. Naletela sta na razbitine, ki so bile globoko v vodi in verjela, da nihče ni preživel. Od razbojnikov je ostalo odeje, obleke, veliko knjig in cigarete.
774 Kakor je poslušal Jima, ki je govoril o svobodi, tako je Huck ugotavljal, da bi ga morda vseeno moral vrniti njegovim lastnikom, toda kmalu si je premislil. Neke noči sta srečala s ladjo lovce, ki so lovili pobegle sužnje. Želeli so pregledati ladjo, toda Jim se je pravočasno skril.
775 Na žalost sta zamudila Cairo, zgodila se jima je nesreča in ostal jima je le splav, tako sta nadaljevala potovanje po Mississippi. Kmalu sta na splav sprejela dva čudna človeka, za katere se je izkazalo, da sta sleparja in eno priložnost sta, medtem ko je bil Huck odsoten prodala Jima kmetu.
776 Tom in Huck prideta do zaključka, da se Jim nahaja v drvarnici, vedoč da je tam en črnec nosil hrano in lubenice. Ker lubenico ne jejo psi, sta vedela je tam zares Jim. Vsi trije so odigrali, da se ne poznajo in nadaljevala z obiskovanjem Jima, ter Tom si je izmislil načine, da ga osvobodita.
777 Šele takrat je Tom priznal, da je gospodična Watson umrla in z oporoko osvobodila Jima. Enostavno je želel pustolovščino, zato ni želel priznati. Jima so na koncu osvobodili in nagradili, ker je negoval Toma in Huck je izvedel, da je spet bogat, ker je sodnik Thatcher uspel obdržati njegov denar.
778 Skozi igro sta ugotovila, da vsak od njiju želi biti tisti drugi in odločila sta se zamenjati oblačila in malo zamenjati vloge. V trenutku, ko je Tom s sebe dal majico, je Edward opazil modrico in odšel kaznovat stražarje, toda pozabil je da ima na sebi že Tomovo majico.
779 Stražar je verjel, da je to deček, ki se je želel prikrasti v grad in vrže Edwarda na ulico in Tom ostane v dvorcu. Edward zunaj postane predmet posmeha in se mora rešiti z begom, medtem ko imajo Toma na dvorcu za kraljeviča, ki je nenadoma postal svobodomiselen in se zato čudno obnaša.
780 Ker so bili dvorjani prijazni, niso javno govorili o kraljevičevi norosti, toda sreča je, da se Tom hitro uči in je od vedno sanjal o tem, da je kralj in je hitro vedel, kako se mora obnašati. Ko težko bolni kralj Edward umre, nastopi trenutek, da se za kralja krona kraljeviča od Walesa.
781 Od krutosti Johna Edwarda ga poskuša rešiti oče Andrew, toda on ga kruto ubije. Edward na koncu uspe pobegniti in odloči se da odide na dvorec Guildhallu z namenom, da dokaže, da je on pravi kraljevič. Na poti sreča vojaka in pustolovca, ki se je po dolgem času ropanja vrnil v Anglijo.
782 Hendon je zaradi obtožbe svojega brata bil prisiljen zapustiti dom in ker mu je bilo žal ubogega dečka, je pristal, da igra slugo domišljijskega kraljeviča in bo njegov zaščitnik. Na žalost John Candy jih uspe najti in odpelje ju k kraljeviču izven Londona v hlev, kjer zbirajo potepuhe.
783 Ko se mu med kronanjem pred noge vrže mama, jo on zanika, toda isti trenutek čuti kesanje in isti trenutek so kraljevske časti izgubile vsako vrednost. Na sam dan kronanja se dečki uspejo srečati in pojasniti celotno zmedo, toda verjamejo jim šele, ko Edward pojasni, kje se nahaja državni pečat.
784 Teta ga zato naslednji dan v soboto kaznuje in mora pobarvati celotno dvoriščno ograjo. Toda Toma nič ne more omejiti ali ustaviti načrtov, da se izvleče iz situacije. Svoje prijatelje prepriča, da je barvanje zelo zabavno, zato opravijo njegovo nalogo namesto njega in še plačajo mu za to.
785 V ponedeljek naj bi šel v šolo, vendar se Tomu ni dalo iti in se je odločil, da zaigra bolezen. Toda teta prepozna njegovo igranje, zato mora iti naravnost v šolo. Med potjo sreča sina od pijanca, ki dan preživi brez dela, ker ne hodi v šolo. Njegovo ime je Huckleberry Finn.
786 Učiteljica ga kaznuje in tako mora sedeti v klopi s punco. Na srečo je to dekle Becky v katero je Tom zaljubljen. Takoj ji izrazi svoja čustva in se želi zaročiti. Becky se takoj strinja, vendar ko ugotovi, da je Tom že zaročen z drugim dekletom, se razjoče in prekine zaroko.
787 Natančneje prišlo je do prepira in boja med Muff Potterom, ki je bil pijan, kriminalcem Indijanec Joe in doktorjem Robinson. Indijanec Joe je z nožem zabodel doktorja in v tem trenutku sta fanta od strahu pobegnila in rečeta si med seboj, da ne bo nihče nikoli o tem govoril.
788 Informacije o umoru so se hitro razširile po mestu. Vendar nož s katerim je bil storjen umor, je pripadal Potterju in zato je bil glavni osumljenec. Pomagal mu ni niti morilec Indijanec Joe, ki se je celo odločil pričati proti njemu, da bi s tem zagotovil sebi višjo varnost.
789 Pridruži se jima tudi prijatelj Huck Finn, ki skupaj ukradejo splav in odidejo na čolnarjenje. Pluli so vse po reki od St. Petersburga, ter do Jacksonovega otoka. Čeprav je življenje na otoku idealno in se ne želijo nikoli vrniti, se je pri prijateljema začelo pojavljati hrepenenje.
790 Po tem jih je zavzela šibkost in slabost. Kmalu otok zaseže nevihta in so prisiljeni poiskati zatočišče. Ko je Tom slišal za njihov pogreb, so načrtovali, da se tam pojavijo in jih presenetijo. Načrtovano in s svojim prihodom vse razveselijo. Ko sta se vrnila v šolo sta bila Joe in Tom prava junaka.
791 Edino Tom se nikakor ni mogel sprijazniti z Becky. Vse do ene priložnosti, ko se je Tom odločil narediti dobro delo in nase prevzame krivdo o iztrgani strani iz dnevnika. Čeprav je stran iztrgala Becky. Kmalu je prišel konec v šolskem letu in tako so prišli izpiti, končni izpit.
792 Tom in Huck se odločita, da gresta v iskanje skritega zaklada v neki stari hiši. Tam srečata Indijanca Joea in njegovega novega sopotnika, ki beži z najdenim zakladom. Skrinja, ki je polna zlata se nahaja v Joevih rokah in fantje se odločijo, da mu sledijo, da bi jo dobili v svoje roke.
793 Še posebej Becky, ki je že popolnoma sesuta. Tom se odloči, da odide sam v iskanje izhoda in po poti sreča Indijanca Joea. Joe pobegne iz strahu in Tom najde majhno odprtino za izhod. Čeprav so se družina in domačini že poslovili od Toma in Becky, se onadva vrneta živa in zdrava.
794 Tom in Huck skrivaj odideta v jamo in tam najdeta skrinjo polno zlata. Tja jo je skril Joe. Zdaj sta bogata, vendar jima to nič ne pomeni. Huck ima nov dom in živi pri vdovi Douglas. Ampak za njiju je idealno življenje pustolovščina in komaj čakata, kdaj se bosta lotila nove.
795 Potem bi zamaskirani in prikriti tekli skozi mesto s parado smeha in posmeha. Torej na ta dan se je zbralo veliko ljudi in se odpravili proti Palači pravice, da bi gledali ta dogodek. Med njimi je bil tudi reven pisatelj Pjer Grengoar. Prav tako je prišel, da gleda potek misterije.
796 Med številno množico se je nenadoma dvignil nogavičar Kopenol, da bi izpostavil svoje stališče. Menil je, da mora biti papež tisti, ki je sposoben narediti najboljši obraz. Tako so za papeža izbrali gluhega zvonarja Kvazimoda. Toda grimasa je bila pravzaprav njegov pravi obraz.
797 Kvazimodo je sedaj užival v svojih trenutkih moči, čeprav so lahko bili očitno samo navidezni. Ampak do sedaj je bil izpostavljen le poniževanju. Ko je zagledal svojega nasprotnika, je Frodo Kvazimodu iztrgal krono z glave in žezlo iz roke, ter mu kazajoč z roko odredil, da naj samo zapusti trg.
798 Nato sta ga napadla dva človeka. Za enega je bil Grengoar prepričan, da gre za Kvazimoda in za drugega je mislil, da je arhidiakon. Kvazimodo je upošteval prošnjo arhidiakona in poskušal ugrabiti Esmeraldo. Kljub temu, mu prepreči in ga aretira kapitan kraljevih stražarjev Febus iz Šatopera.
799 Odločil se je, da ga vzame pod svojo varstvo in da mu da ime Kvazimodo. Frolovi starši so zgodaj umrli in izvira iz družine majhnega plemstva. V skrb mu je ostal mlajši brat Žan. Sčasoma in z leti je bil Frolo že odrasel moški, malo čuden. Najbolj je bil navdušen nad alkimijo.
800 Kvazimodo je bil od rojstva zaznamovan z nakaznijo. Zato je katedralo vedno videl, kot zatočišče. Ko je odraščal in se razvijal, je za njega Notredamska katedrala postajala vse bolj pomembna, da bi mu na koncu pomenila, kot celotno vesolje. Kvazimodo se je rodil grbav, slep in hrom.
801 Frolo in Kvazimodo sta si bila blizu, kot gospodar in pes. Vsi so se ju izogibali in se šalili na njiju, toda onadva nista slišala za te posmehe. Kvazimodo je bil gluh in duhovnik Frolo je bil sanjač. Frolo je bil zelo učen in ta glas se je kmalu razširil daleč naokoli.
802 Zaradi tega je nekoč imel obisk, ki ga zelo dolgo časa ni mogel pozabiti. Obiskal ga je prijatelj Kuaktje s skrivnostnim Turanžanom. Turanžan se je zanimal za Frolovo učenje. Frolo jima je razložil svoje iskanje brezsmrtnosti in svojo vizijo o katedrali. Njegova gosta sta mislila, da je nor.
803 Dala mu je vodo in Kvazimodov obraz prekrijejo solze. Potem je neka ženska preklela Esmeraldo. Njeno ime je bilo – Gudula. Gudula je za sebe naredila celico, v kateri je zapečatila vrata, toda pustila odprto okno, ki je tako stal tam poleti in pozimi, ter gledal na trg.
804 To je naredila zato, ker je žalovala za svojo hčerjo, ki so jo ugrabili Cigani, ko je bila majhna. Posebej je zaničevala Esmeraldo, ker je iste starosti, kot njena ugrabljena hčerka. Delo se nadaljuje še nekaj tednov kasneje, v prve dni marca. Kapitan Febus je bil na obisku pri zaročenki.
805 Zaročenka je s svojimi prijateljicami opazovala Esmeraldo, kako pleše na sredini trga. Odločile so se, da jo pokličejo, da pleše za njih. Esmeralda se je potem znova srečala s kapitanom in ni mogla prikriti navdušenja nad njim. Pravzaprav tudi Febus ni bil ravnodušen do Esmeralde.
806 Odločil se je, da poskrbi srečanje z njo, čeprav je imel že urejeno poroko iz računa. Vse to so iz svojih oken opazovali arhidiakon in Kvazimodo. Arhidiakon je bil z vsakim dnem vse bolj obseden in nor nad Esmeraldo. Grengoarja je uporabil, da bi izvedel čim več podrobnosti o Esmeraldi.
807 Čeprav se je na koncu ugotovilo, da napad ni bil smrtonosen, je bila Esmeralda vseeno obsojena na smrt z obešanjem. Frolo se je odločil, da obišče Esmeraldo v zaporu in ji ponudil osvoboditev, če privoli, da ga poroči in da bo samo njegova žena. Vendar je Esmeralda ponudbo zavrnila.
808 Prišel je čas obešanja Esmeralde. In prav v tistem trenutku, se je pojavil Kvazimodo. Ugrabil je Esmeraldo iz rok rablja in jo odpeljal v katedralo. Tam bo imela zatočišče, kakršno je tudi on imel vsa ta leta. Natančneje, zakon je dovoljeval, da so vsi zaščiteni znotraj zidov katedrale.
809 Frolo je mislil, da je Esmeralda mrtva, zato se njegove strasti počasi umirjajo. Toda hitro je ugotovil, da je živa in da je v njegovi bližini. Kvazimodo jo je namestil v zvonik. Esmeralda čuti veliko hvaležnost do Kvazimoda, toda nikakor se ne more navaditi na njegove grdote.
810 Kvazimodo ji je ponavadi prinesel hrano in pijačo, medtem ko je spala, da ne bi videla njegov iznakažen in grd obraz. Poleg tega ji je pustil tudi piščalko, da bi ga lahko priklicala, če bi bilo to potrebno. Kvazimodo se je odločil, da razveseli Esmeraldo in ji obljubi, da ji bo pripeljal Febusa.
811 Medtem je Frolo odšel do katedrale in obiskal Esmeraldo v zvoniku, ker je ugotovil, da je tam. Takoj se je pognal na njo, toda tu je bil Kvazimodo, ki jo je branil. Kvazimodo se je v tem trenutku znašel razpet med Frolom in Esmeraldo, toda do obeh je čutil veliko naklonjenost.
812 Grengoar je s tatovi Pariza organiziral pohod na katedralo, da bi rešili Esmeraldo. Pohod je prerastel v nekaj več, v napad na kralja in državo. Veliko je bilo ubitih v boju in Kvazimodo je s katedrale metal kamenje. Kvazimodo ni ugotovil, da oni želijo rešiti Esmeraldo.
813 Grengoar je bil aretiran in malo je manjkalo, da ni bil ubit, toda uspel se je rešiti. Kralj na začetku ni poslal vojske na upornike, ker je mislil, da se oni razburjajo proti sodnikom. Ko je ugotovil, da se uporniki borijo proti njemu, je vojski v kratkem času uspelo pokoriti upornike.
814 Grengoar je hitro odšel in Esmeralda je ostala sama s Frolom. Frolo ji govori, da jo ljubi in jo prosi naj ostane z njim ali pa jo bo predal stražarjem. Esmeralda ga je znova zavrnila in on jo je pustil pri Guduli. Gudula je bila vesela, ker je končno v svoje roke dobila sovražnico Esmeraldo.
815 Kmalu potem je Gudula ugotovila, da je Esmeralda pravzaprav njena dolgo izgubljena hči, toda bilo je prepozno. Razdružile so ju vislice. Kvazimodo je iz katedrale zagledal Esmeraldo na vislicah in arhidiakona, kako se smeji, zato je ugotovil, da je on kriv za njeno smrt.
816 Tako tudi Kandid sprejema to doktrino brez pritožb. Vseeno nekega dne bo Kandid izgnan iz dvorca, ker poskuša poljubiti baronovo hčer Cunegondo. Na ta način se začnejo njegova potepanja in odkrivanja koliko je zla, trpljenja in človeške neumnosti prisotnih v vsakodnevnem življenju.

Связаться
Выделить
Выделите фрагменты страницы, относящиеся к вашему сообщению
Скрыть сведения
Скрыть всю личную информацию
Отмена