| Španska kraljica reši svojega moža kralja iz tu... |
| 1 | Pred sto in sto leti je španski kraljevi prestol zasedel jako pobožen vladar. Rad je molil in rad delil miloščino. Ves svoj svobodni čas je porabljal za to, da je izvrševal dobra, Bogu všečna dela. Gospa kraljica, ki je bila tudi jako dobra in plemenita žena, je nekoč opazila, da kralj v mraku nekam izginja, ne da bi njej to kaj omenil. To se ji je zdelo čudno. Sklenila je skrivaj ga opazovati, da se prepriča, kam kralj ob mraku zahaja in kaj počne. |
| 2 | Naslednjega večera, ko se je kralj spet molče odpravljal z doma, je šla kraljica potihoma za njim. Na koncu hodnika je bila kapelica, kamor je vstopil kralj. Kraljica je šla za kraljem do vrat. Tam pa se ji je ponudil ganljiv prizor. Kralj je klečal pred podobo Križanega ter s povzdignjenimi rokami polglasno in pobožno molil za spreobrnjenje grešnikov. Kraljici je ta prizor privabil solze v oči in kar sram jo je bilo, da je mogla o svojem tako plemenitem možu misliti kaj dvomljivega. |
| 3 | Vsa osramočena se je tiho vrnila v svojo sobo. Drugi večer gre kraljica spet za kraljem v kapelico, a sedaj ne zato, da bi ga zasledovala, temveč da bi pokleknila poleg njega ter skupaj z njim pobožno molila. Toda kako se začudi, ko, vstopivši v kapelico, vidi na tleh poleg klečečega kralja ležati debelo popotno palico in tri mošnje, polne denarja. Polastila se je je silna radovednost, kaj vendar bi utegnilo vse to pomeniti. |
| 4 | "Če je odkrit in pošten človek, ne sme imeti nikakršnih skrivnosti pred svojo ženo," misli kraljica sama pri sebi ter stopi pred kralja, rekoč: "Svetli kralj in moj mož, vprašam te kot tvoja ljubeča žena: kaj pomenijo ta debela palica pri tvojih nogah in te tri mošnje denarja?" Kralj je osupnil. Očividno ni pričakoval, da bi ga v tem času in na tem kraju zalotila njegova žena kraljica. Pomislil je nekoliko, ali bi odgovoril kraljici na njeno vprašanje ali ne. |
| 5 | Po kratkem pomisleku se ojunači in pravi: "Prav govoriš! Moja žena si in ne bilo bi prav, da bi kaj prikrival pred teboj. Sicer pa moraš itak prej ali slej zvedeti – torej poslušaj! Kadarkoli klečim tu pred podobo Križanega, vedno premišljujem, koliko je še ljudi na svetu, za katere je naš Odrešenik zaman trpel in umrl. To so po večini oni ljudje, ki niso rojeni in poučeni v naši veri. O, kako dobro delo bi storil, če bi le enega teh nevernikov pridobil za našo vero! Ljuba žena, namenil sem se iti tja dol v globoko Turčijo, kjer žive priznano najhujši sovražniki naše Cerkve. |
| 6 | Morda se mi posreči, da z razlaganjem krščanskih resnic pridobim nekaj duš naši veri. Sedaj pa, ljuba žena, kaj praviš ti k temu?" "Tvoj namen, dragi moj, je blag," reče kraljica zamišljeno, "toda pomisli, kdo bo vladal namesto tebe." "Saj imam zanesljive ministre. Nekaj časa bodo menda tudi brez mene opravili," odgovori kralj. "Ali se ne bojiš grozovitih Turkov? Kaj pa, če te ujamejo in vržejo v ječo?" se ustraši žena. |
| 7 | "Upam, da se to ne zgodi. In če me Turki tudi res ujamejo in vržejo v ječo, mi bo Bog že kako pomagal, da se rešim," jo potolaži kraljevi mož. "Stori, ljubi mož, kakor ti veleva tvoje srce! Če te Bog kliče, ti tudi jaz ne smem braniti, četudi mi je grenka misel, da se ločiš od mene. A sedaj mi še povej, kaj pomenijo te tri mošnje denarja." "Takoj ti povem. Prvo, največjo mošnjo denarja razdelim med siromake, da bodo prosili za mojo srečo. |
| 8 | Drugo, srednjo mošnjo denarja darujem raznim siromašnim cerkvam, da se bodo brale zame svete maše, in tretjo, najmanjšo mošnjo vzamem s seboj, da si bom kupoval hrane, obleke in drugih neobhodno potrebnih stvari. Sedaj pa, ljuba žena, prosiva Križanega za srečno potovanje in srečen uspeh!" Nato sta kralj in kraljica v združeni molitvi dolgo in vroče prosila pomoči in blagoslova. Ko je kralj potem vse potrebno uredil, se je odpravil kot apostol na pot v globoko Turčijo. |
| 9 | Ker je za dobrega kralja molilo toliko obdarovanih ubožcev ter so po vseh siromašnih cerkvah vsak dan darovali zanj mnogo svetih maš, je Bog podelil kralju posebno srečo. Njegovi nauki so med Turki obrodili stoteren sad in ni ga bilo dneva, da jih ne bi večje ali manjše število pristopilo k naši veri. Po preteku nekaj let je kralj, veseleč se svojih uspehov, začel misliti na vrnitev v domovino. Zaželel si je spet bivati v bližini svoje drage žene in svojih zvestih podanikov. |
| 10 | In ker je bila ta njegova želja vedno večja, je vzel slovo od tujine ter odpotoval proti ljubi Španiji. Sedaj pa se je kralju sreča nekako obrnila. Ko je, vračajoč se domov, potoval skozi mesto Carigrad, ga je napadla tolpa pijanih sultanovih hlapcev ter ga kot ovaduha tirala pred vladarja. Zaman se je blagi španski kralj skliceval na svojo nedolžnost, zaman prosil milosti. Divjaki so ga na sultanovo povelje vrgli v ječo, kjer bi imel ostati do svoje smrti. |
| … |
Комментарии