| 1 |
Bil je nekoč kmetič, ki so ga silno trle vse mogoče nadloge. Cesar se je polotil, vse mu je spodletelo. Ni bilo skoraj dneva, da bi ga ne bila obiskala večja ali manjša nesreča. Končno je popolnoma obupal ter je šel nekega dne v gozd, da se obesi. Ko je taval po gozdu, iskaje primernega drevesa, kamor bi pripel hlačni jermen, mu pride nasproti lepo oblečen gospod s cilindrom na glavi in svilenimi roka vicami na rokah. |
| 2 |
Kmetič se ga je prestrašil in je hotel zbežati. Gospod ga je zadržal s prijaznim vprašanjem: "Dobri mož, kaj pa vendar blodite tu po gozdu? Kaj nameravate?" Kmetič je postal ves zmeden. Ni vedel, bi li povedal gospodu resnico ali ne. Toda ker je bil tuji gospod tako prijazen, se je kmetic ojunačil ter mu je kar odkritosrčno povedal, da se misli obesiti zaradi prevelikih nadlog, ki ga neprestano tarejo. |
| 3 |
"Bodite pametni, kmetič moj ljubi," mu reče gospod, "škoda bi bilo vašega življenja. Saj morda ni tako hudo. kakor si domišljate. Vsaki nadlogi se da opomoči, samo znati je treba." "Ej, dobri gospod," začne tarnati kmetič, "vi lahko tako govorite, ko niti ne veste, kaj je uboštvo in drugo gorje. Gotovo ste bili rojeni in vzgojeni v bogastvu, kajneda?" "Pustiva to," reče gospod. "Jaz vam hočem pomagati in to je za vas dovolj." To rekši, vzame tuji gospod iz žepa polno mošnjo cekinov in pomolivši jo kmetu prav pod nos, pravi: "Glejte, kmetič, tu notri je ogromno bogastvo. |
| 4 |
Ker sem jaz dober človek, vi pa velik siromak, darujem vse to bogastvo vam s pogojem, da tudi vi meni darujete nekaj malega. A ta stvar je tako neznatna, da še celo vi sami ne veste zanjo. Ali ste zadovoljni?" Kmetiču so pri pogledu na toliko bogastvo od veselja zažarele oči. Že je iztegnil roko po mošnji, toda gospod mu jo je odmaknil, rekoč: "Le počasi, prijatelj! Mošnja je vaša, a le pod pogojem, ki sem vam ga stavil. |
| 5 |
Tudi vi mi morate namreč darovati eno stvarco, ki pa je tako mala, da niti vi sami ne veste, da jo imate. Ali velja torej?" "Velja, velja!" je radostno klical kmetic, ki se mu je zdel gospodov predlog silno smešen. Saj je vendar od suhe kravice v hlevu pa do malega piščeta na dvorišču vse natančno vedel, kaj ima in koliko ima. Ona stvar pa, ki zanjo sploh ne ve, pa mora biti potem res tako malenkostna, da jo sme z največjo hvaležnostjo zamenjati za mošnjo cekinov. |
| 6 |
"Dobro torej. Tu imate mošnjo. Toda ne pozabite na najino pogodbo!" Sedaj tuji gospod izroči srečnemu kmetiču polno mošnjo, nato pa hitro izgine v temnem gozdu. Kmetič teče, veselja pijan, z bogatim darilom proti domu, popolnoma pozabivši. da se je prišel v gozd obesit. Sredi pota ga sreča sosed in ga začne zmerjati: "Za Boga, prijatelj, kod pa vendar hodiš? Iskali smo te že vse križem, a nikjer te nismo mogli najti. |
| 7 |
Pojdi brž domov, doma te čaka nekaj novega!" "Naj me čaka, kar me hoče. Mene sedaj presneto malo briga vse, kar je doma," odgovori kmetic veselo. "Ali to te bo vendar brigalo," pravi sosed. "Ali veš, da se ti je rodil sinček? Pojdi brž domov, da ga stisneš na svoje očetovsko srcel" "Kaj, kaj praviš – sinček se mi je rodil?" vzklikne kmetic ves iznenaden. Toda hipoma se mu. kakor bi ga pičila strupena kača, obraz čudno spači, iz prsi se mu izvije divji krik: kakor besen zbeži domov. |
| 8 |
Sosed je prestrašeno gledal za bežečim. Bil jc trdno prepričan, da je zblaznel. Ali kmetic ni bil blazen, ampak divjal je iz obupa, ker je spoznal, da je prav njegov novorojeni sinček tista stvar, za katero še ni vedel, da jo ima. Za mošnjo denarja je prodal lastnega otroka tujemu gospodu, ki ni bil nihče drugi kakor sam – hudobec. Ko je kmetic stopil v hišo, se je takoj zaletel k zibelki, vzel dete v naročje, ga poljubljal ter se jokal kakor otrok. |
| 9 |
Zena njegova pa, ki si ni znala tolmačiti moževega čudnega vedenja, ga je začela tolažiti, naj nikar ne joka. ker sta ona in dete popolnoma zdrava. Toda mož je jokal in jokal prav do večera in še pozno v noč. Ker pa tujega gospoda ni bilo od nikoder po otroka, se je slednjič kmetic utolažil, in je začela vsa družina ob pomoči hudobčevih cekinov prav dobro živeti. Detece se je krepko razvijalo in raslo ter postajalo od dne do dne lepše. |
| 10 |
Bil je pa tudi jako poslušen otrok, in roditelja sta ga ljubila in čuvala kakor zenico svojega očesa. Nekega poletnega dne se je deček – bilo mu je tedaj kakih sedem let – izprehajal ob deroči reki in lovil metulje, ki so mu prav posebno ugajali. Ko je tako že precej časa skakal za drobnimi živalcami, je opazil, da je zašel predaleč. e se je hotel vrniti, a v tem trenutku zagleda izredno lepega metuljčka in iz" nova steče čez kamenje in pesek za njim. |
| |
… |
Комментарии